Kniga proroka Ioilâ

Kniga proroka Ioilâ

¹ Slovo Gospodne, kotoroe bylo k Ioilû, synu Vafuila. ² Slušajte èto, starcy, i vnimajte, vse žiteli zemli sej: byvalo li takoe vo dni vaši ili vo dni otcov vaših? ³ Peredajte ob ètom detâm vašim; a deti vaši pust’ skažut svoim detâm, a ih deti sleduûŝemu rodu: ⁴ ostavšeesâ ot gusenicy ela saranča, ostavšeesâ ot saranči eli červi, a ostavšeesâ ot červej doeli žuki. ⁵ Probudites’, p’ânicy, i plač’te i rydajte, vse p’ûŝie vino, o vinogradnom soke, ibo on otnât ot ust vaših! ⁶ Ibo prišel na zemlû Moû narod sil’nyj i besčislennyj; zuby u nego - zuby l’vinye, i čelûsti u nego - kak u l’vicy. ⁷ Opustošil on vinogradnuû lozu Moû, i smokovnicu Moû oblomal, obodral ee dogola, i brosil; sdelalis’ belymi vetvi ee. ⁸ Rydaj, kak molodaâ žena, prepoâsavšis’ vretiŝem, o muže ûnosti svoej! ⁹ Prekratilos’ hlebnoe prinošenie i vozliânie v dome Gospodnem; plačut svâŝenniki, služiteli Gospodni. ¹⁰ Opustošeno pole, setuet zemlâ; ibo istreblen hleb, vysoh vinogradnyj sok, zavâla maslina. ¹¹ Krasnejte ot styda, zemledel’cy, rydajte, vinogradari, o pšenice i âčmene, potomu čto pogibla žatva v pole, ¹² zasohla vinogradnaâ loza i smokovnica zavâla; granatovoe derevo, pal’ma i âblonâ, vse dereva v pole posohli; potomu i vesel’e u synov čelovečeskih isčezlo. ¹³ Prepoâš’tes’ vretiŝem i plač’te, svâŝenniki! rydajte, služiteli altarâ! vojdite, nočujte vo vretiŝah, služiteli Boga moego! ibo ne stalo v dome Boga vašego hlebnogo prinošeniâ i vozliâniâ. ¹⁴ Naznač’te post, ob"âvite toržestvennoe sobranie, sozovite starcev i vseh žitelej strany sej v dom Gospoda Boga vašego i vzyvajte k Gospodu. ¹⁵ O, kakoj den’! ibo den’ Gospoden’ blizok; kak opustošenie ot Vsemoguŝego pridet on. ¹⁶ Ne pred našimi li glazami otnimaetsâ piŝa, ot doma Boga našego - vesel’e i radost’? ¹⁷ Istleli zerna pod glybami svoimi, opusteli žitnicy, razrušeny kladovye, ibo ne stalo hleba. ¹⁸ Kak stonet skot! unylo hodât stada volov, ibo net dlâ nih pažiti; tomâtsâ i stada ovec. ¹⁹ K Tebe, Gospodi, vzyvaû; ibo ogon’ požral zlačnye pastbiŝa pustyni, i plamâ popalilo vse dereva v pole. ²⁰ Daže i životnye na pole vzyvaût k Tebe, potomu čto issohli potoki vod i ogon’ istrebil pastbiŝa pustyni.

¹ Trubite truboû na Sione i bejte trevogu na svâtoj gore Moej; da trepeŝut vse žiteli zemli, ibo nastupaet den’ Gospoden’, ibo on blizok - ² den’ t’my i mraka, den’ oblačnyj i tumannyj: kak utrennââ zarâ, rasprostranâetsâ po goram narod mnogočislennyj i sil’nyj, kakogo ne byvalo ot veka i posle togo ne budet v rody rodov. ³ Pered nim požiraet ogon’, a za nim palit plamâ; pered nim zemlâ kak sad Edemskij, a pozadi nego budet opustošennaâ step’, i nikomu ne budet spaseniâ ot nego. ⁴ Vid ego kak vid konej, i skačut oni kak vsadniki; ⁵ skačut po veršinam gor kak by so stukom kolesnic, kak by s treskom ognennogo plameni, požiraûŝego solomu, kak sil’nyj narod, vystroennyj k bitve. ⁶ Pri vide ego zatrepeŝut narody, u vseh lica pobledneût. ⁷ Kak borcy, begut oni i, kak hrabrye voiny, vlezaût na stenu, i každyj idet svoeû dorogoû i ne sbivaetsâ s putej svoih. ⁸ Ne davât drug druga, každyj idet svoeû stezeû, i padaût na kop’â, no ostaûtsâ nevredimy. ⁹ Begaût po gorodu, podnimaûtsâ na steny, vlezaût na doma, vhodât v okna, kak vor. ¹⁰ Pered nimi potrâsetsâ zemlâ, pokolebletsâ nebo; solnce i luna pomračatsâ, i zvezdy poterâût svoj svet. ¹¹ I Gospod’ dast glas Svoj pred voinstvom Svoim, ibo ves’ma mnogočislenno polčiŝe Ego i moguŝestven ispolnitel’ slova Ego; ibo velik den’ Gospoden’ i ves’ma strašen, i kto vyderžit ego? ¹² No i nyne eŝe govorit Gospod’: obratites’ ko Mne vsem serdcem svoim v poste, plače i rydanii. ¹³ Razdirajte serdca vaši, a ne odeždy vaši i obratites’ k Gospodu Bogu vašemu; ibo On blag i miloserd, dolgoterpeliv i mnogomilostiv i sožaleet o bedstvii. ¹⁴ Kto znaet, ne sžalitsâ li On i ne ostavit li blagosloveniâ, hlebnogo prinošeniâ i vozliâniâ Gospodu Bogu vašemu? ¹⁵ Vostrubite truboû na Sione, naznač’te post i ob"âvite toržestvennoe sobranie. ¹⁶ Soberite narod, sozovite sobranie, priglasite starcev, soberite otrokov i grudnyh mladencev; pust’ vyjdet ženih iz čertoga svoego i nevesta iz svoej gornicy. ¹⁷ Meždu pritvorom i žertvennikom da plačut svâŝenniki, služiteli Gospodni, i govorât: “poŝadi, Gospodi, narod Tvoj, ne predaj naslediâ Tvoego na poruganie, čtoby ne izdevalis’ nad nim narody; dlâ čego budut govorit’ meždu narodami: gde Bog ih?” ¹⁸ I togda vozrevnuet Gospod’ o zemle Svoej, i poŝadit narod Svoj. ¹⁹ I otvetit Gospod’, i skažet narodu Svoemu: vot,  pošlû vam hleb i vino i elej, i budete nasyŝat’sâ imi, i bolee ne otdam vas na poruganie narodam. ²⁰ I prišedšego ot severa udalû ot vas, i izgonû v zemlû bezvodnuû i pustuû, perednee polčiŝe ego - v more vostočnoe, a zadnee - v more zapadnoe, i pojdet ot nego zlovonie, i podnimetsâ ot nego smrad, tak kak on mnogo nadelal zla. ²¹ Ne bojsâ, zemlâ: radujsâ i veselis’, ibo Gospod’ velik, čtoby soveršit’ èto. ²² Ne bojtes’, životnye, ibo pastbiŝa pustyni proizrastât travu, derevo prineset plod svoj, smokovnica i vinogradnaâ loza okažut svoû silu. ²³ I vy, čada Siona, radujtes’ i veselites’ o Gospode Boge vašem; ibo On dast vam dožd’ v meru i budet nisposylat’ vam dožd’, dožd’ rannij i pozdnij, kak prežde. ²⁴ I napolnâtsâ gumna hlebom, i perepolnâtsâ podtočiliâ vinogradnym sokom i eleem. ²⁵ I vozdam vam za te gody, kotorye požirali saranča, červi, žuki i gusenica, velikoe vojsko Moe, kotoroe poslal  na vas. ²⁶ I do sytosti budete est’ i nasyŝat’sâ i slavit’ imâ Gospoda Boga vašego, Kotoryj divnoe sodelal s vami, i ne posramitsâ narod Moj voveki. ²⁷ I uznaete, čto  posredi Izrailâ, i  - Gospod’ Bog vaš, i net drugogo, i Moj narod ne posramitsâ voveki. ²⁸ I budet posle togo, izliû ot Duha Moego na vsâkuû plot’, i budut proročestvovat’ syny vaši i dočeri vaši; starcam vašim budut snit’sâ sny, i ûnoši vaši budut videt’ videniâ. ²⁹ I takže na rabov i na rabyn’ v te dni izliû ot Duha Moego. ³⁰ I pokažu znameniâ na nebe i na zemle: krov’ i ogon’ i stolpy dyma. ³¹ Solnce prevratitsâ vo t’mu i luna - v krov’, prežde neželi nastupit den’ Gospoden’, velikij i strašnyj. ³² I budet: vsâkij, kto prizovet imâ Gospodne, spasetsâ; ibo na gore Sione i v Ierusalime budet spasenie, kak skazal Gospod’, i u ostal’nyh, kotoryh prizovet Gospod’.

¹ Ibo vot, v te dni i v to samoe vremâ, kogda  vozvraŝu plen Iudy i Ierusalima, ²  soberu vse narody, i privedu ih v dolinu Iosafata, i tam proizvedu nad nimi sud za narod Moj i za nasledie Moe, Izrailâ, kotoryj oni rasseâli meždu narodami, i zemlû Moû razdelili. ³ I o narode Moem oni brosali žrebij, i otdavali otroka za bludnicu, i prodavali otrokovicu za vino, i pili. ⁴ I čto vy Mne, Tir i Sidon i vse okrugi Filistimskie? Hotite li vozdat’ Mne vozmezdie? Hotite li vozdat’ Mne? Legko i skoro  obraŝu vozmezdie vaše na golovy vaši, ⁵ potomu čto vy vzâli serebro Moe i zoloto Moe, i nailučšie dragocennosti Moi vnesli v kapiŝa vaši, ⁶ i synov Iudy i synov Ierusalima prodavali synam Ellinov, čtoby udalit’ ih ot predelov ih. ⁷ Vot,  podnimu ih iz togo mesta, kuda vy prodali ih, i obraŝu mzdu vašu na golovu vašu. ⁸ I predam synovej vaših i dočerej vaših v ruki synov Iudy, i oni prodadut ih Saveâm, narodu otdalennomu; tak Gospod’ skazal. ⁹ Provozglasite ob ètom meždu narodami, prigotov’tes’ k vojne, vozbudite hrabryh; pust’ vystupât, podnimutsâ vse ratoborcy. ¹⁰ Perekujte orala vaši na meči i serpy vaši na kop’â; slabyj pust’ govorit: “â silen”. ¹¹ Spešite i shodites’, vse narody okrestnye, i soberites’; tuda, Gospodi, vedi Tvoih geroev. ¹² Pust’ vosprânut narody i nizojdut v dolinu Iosafata; ibo tam  vossâdu, čtoby sudit’ vse narody otovsûdu. ¹³ Pustite v delo serpy, ibo žatva sozrela; idite, spustites’, ibo točilo polno i podtočiliâ perelivaûtsâ, potomu čto zloba ih velika. ¹⁴ Tolpy, tolpy v doline suda! ibo blizok den’ Gospoden’ k doline suda! ¹⁵ Solnce i luna pomerknut, i zvezdy poterâût blesk svoj. ¹⁶ I vozgremit Gospod’ s Siona, i dast glas Svoj iz Ierusalima; sodrognutsâ nebo i zemlâ; no Gospod’ budet zaŝitoû dlâ naroda Svoego i oboronoû dlâ synov Izrailevyh. ¹⁷ Togda uznaete, čto  Gospod’ Bog vaš, obitaûŝij na Sione, na svâtoj gore Moej; i budet Ierusalim svâtyneû, i ne budut uže inoplemenniki prohodit’ čerez nego. ¹⁸ I budet v tot den’: gory budut kapat’ vinom, i holmy potekut molokom, i vse rusla Iudejskie napolnâtsâ vodoû, a iz doma Gospodnâ vyjdet istočnik i budet napoât’ dolinu Sittim. ¹⁹ Egipet sdelaetsâ pustyneû i Edom budet pustoû step’û za to, čto oni pritesnâli synov Iudinyh i prolivali nevinnuû krov’ v zemle ih. ²⁰ A Iuda budet žit’ večno, i Ierusalim - v rody rodov. ²¹  smoû krov’ ih, kotoruû ne smyl eŝe, i Gospod’ budet obitat’ na Sione.