Kniga proroka Iezekiilâ

Kniga proroka Iezekiilâ

¹ I bylo v tridcatyj god, v četvertyj mesâc, v pâtyj den’ mesâca, kogda â nahodilsâ sredi pereselencev pri reke Hovare, otverzlis’ nebesa, i â videl videniâ Božii. ² V pâtyj den’ mesâca èto byl pâtyj god ot pleneniâ carâ Ioakima, ³ Bylo slovo Gospodne k Iezekiilû, synu Vuziâ, svâŝenniku, v zemle Haldejskoj, pri reke Hovare; i byla na nem tam ruka Gospodnâ. ⁴ I â videl, i vot, burnyj veter šel ot severa, velikoe oblako i klubâŝijsâ ogon’, i siânie vokrug nego, ⁵ a iz srediny ego kak by svet plameni iz srediny ognâ; i iz srediny ego vidno bylo podobie četyreh životnyh,- i takov byl vid ih: oblik ih byl, kak u čeloveka; ⁶ I u každogo četyre lica, i u každogo iz nih četyre kryla; ⁷ a nogi ih - nogi prâmye, i stupni nog ih - kak stupnâ nogi u tel’ca, i sverkali, kak blestâŝaâ med’, i kryl’â ih legkie. ⁸ I ruki čelovečeskie byli pod kryl’âmi ih, na četyreh storonah ih; ⁹ i lica u nih i kryl’â u nih - u vseh četyreh; kryl’â ih soprikasalis’ odno k drugomu; vo vremâ šestviâ svoego oni ne oboračivalis’, a šli každoe po napravleniû lica svoego. ¹⁰ Podobie lic ih - lice čeloveka i lice l’va s pravoj storony u vseh ih četyreh; a s levoj storony lice tel’ca u vseh četyreh i lice orla u vseh četyreh. ¹¹ I lica ih i kryl’â ih sverhu byli razdeleny, no u každogo dva kryla soprikasalis’ odno k drugomu, a dva pokryvali tela ih. ¹² I šli oni, každoe v tu storonu, kotoraâ pred licom ego; kuda duh hotel idti, tuda i šli; vo vremâ šestviâ svoego ne oboračivalis’. ¹³ I vid ètih životnyh byl kak vid gorâŝih uglej, kak vid lampad; ogon’ hodil meždu životnymi, i siânie ot ognâ i molniâ ishodila iz ognâ. ¹⁴ I životnye bystro dvigalis’ tuda i sûda, kak sverkaet molniâ. ¹⁵ I smotrel â na životnyh, i vot, na zemle podle ètih životnyh po odnomu kolesu pered četyr’mâ licami ih. ¹⁶ Vid koles i ustroenie ih - kak vid topaza, i podobie u vseh četyreh odno; i po vidu ih i po ustroeniû ih kazalos’, budto koleso nahodilos’ v kolese. ¹⁷ Kogda oni šli, šli na četyre svoi storony; vo vremâ šestviâ ne oboračivalis’. ¹⁸ A obod’â ih - vysoki i strašny byli oni; obod’â ih u vseh četyreh vokrug polny byli glaz. ¹⁹ I kogda šli životnye, šli i kolesa podle nih; a kogda životnye podnimalis’ ot zemli, togda podnimalis’ i kolesa. ²⁰ Kuda duh hotel idti, tuda šli i oni; kuda by ni pošel duh, i kolesa podnimalis’ naravne s nimi, ibo duh životnyh byl v kolesah. ²¹ Kogda šli te, šli i oni; i kogda te stoâli, stoâli i oni; i kogda te podnimalis’ ot zemli, togda naravne s nimi podnimalis’ i kolesa, ibo duh životnyh byl v kolesah. ²² Nad golovami životnyh bylo podobie svoda, kak vid izumitel’nogo kristalla, prostertogo sverhu nad golovami ih. ²³ A pod svodom prostiralis’ kryl’â ih prâmo odno k drugomu, i u každogo byli dva kryla, kotorye pokryvali ih, u každogo dva kryla pokryvali tela ih. ²⁴ I kogda oni šli, â slyšal šum kryl’ev ih, kak by šum mnogih vod, kak by glas Vsemoguŝego, sil’nyj šum, kak by šum v voinskom stane; a kogda oni ostanavlivalis’, opuskali kryl’â svoi. ²⁵ I golos byl so svoda, kotoryj nad golovami ih; kogda oni ostanavlivalis’, togda opuskali kryl’â svoi. ²⁶ A nad svodom, kotoryj nad golovami ih, bylo podobie prestola po vidu kak by iz kamnâ sapfira; a nad podobiem prestola bylo kak by podobie čeloveka vverhu na nem. ²⁷ I videl â kak by pylaûŝij metall, kak by vid ognâ vnutri nego vokrug; ot vida čresl ego i vyše i ot vida čresl ego i niže â videl kak by nekij ogon’, i siânie bylo vokrug nego. ²⁸ V kakom vide byvaet raduga na oblakah vo vremâ doždâ, takoj vid imelo èto siânie krugom.

¹ Takoe bylo videnie podobiâ slavy Gospodnej. Uvidev èto, â pal na lice svoe i slyšal glas Glagolûŝego, i On skazal mne: syn čelovečeskij! stan’ na nogi tvoi, i  budu govorit’ s toboû. ² I kogda On govoril mne, vošel v menâ duh i postavil menâ na nogi moi, i â slyšal Govorâŝego mne. ³ I On skazal mne: syn čelovečeskij!  posylaû tebâ k synam Izrailevym, k lûdâm nepokornym, kotorye vozmutilis’ protiv Menâ; oni i otcy ih izmenniki predo Mnoû do sego samogo dnâ. ⁴ I èti syny s ogrubelym licom i s žestokim serdcem; k nim  posylaû tebâ, i ty skažeš’ im: “tak govorit Gospod’ Bog!” ⁵ Budut li oni slušat’ ili ne budut, ibo oni mâtežnyj dom; no pust’ znaût, čto byl prorok sredi nih. ⁶ A ty, syn čelovečeskij, ne bojsâ ih i ne bojsâ rečej ih, esli oni volčcami i ternami budut dlâ tebâ, i ty budeš’ žit’ u skorpionov; ne bojsâ rečej ih i ne strašis’ lica ih, ibo oni mâtežnyj dom; ⁷ i govori im slova Moi, budut li oni slušat’ ili ne budut, ibo oni uprâmy. ⁸ Ty že, syn čelovečeskij, slušaj, čto  budu govorit’ tebe; ne bud’ uprâm, kak ètot mâtežnyj dom; otkroj usta tvoi i s"eš’, čto  dam tebe. ⁹ I uvidel â, i vot, ruka prosterta ko mne, i vot, v nej knižnyj svitok. ¹⁰ I On razvernul ego peredo mnoû, i vot, svitok ispisan byl vnutri i snaruži, i napisano na nem: “plač, i ston, i gore”.

¹ I skazal mne: syn čelovečeskij! s"eš’, čto pered toboû, s"eš’ ètot svitok, i idi, govori domu Izrailevu. ² Togda â otkryl usta moi, i On dal mne s"est’ ètot svitok; ³ i skazal mne: syn čelovečeskij! napitaj črevo tvoe i napolni vnutrennost’ tvoû ètim svitkom, kotoryj  daû tebe; i â s"el, i bylo v ustah moih sladko, kak med. ⁴ I On skazal mne: syn čelovečeskij! vstan’ i idi k domu Izrailevu, i govori im Moimi slovami; ⁵ ibo ne k narodu s reč’û nevnâtnoû i s neponâtnym âzykom ty posylaeš’sâ, no k domu Izrailevu, ⁶ ne k narodam mnogim s nevnâtnoû reč’û i s neponâtnym âzykom, kotoryh slov ty ne razumel by; da esli by  poslal tebâ i k nim, to oni poslušalis’ by tebâ; ⁷ a dom Izrailev ne zahočet slušat’ tebâ; ibo oni ne hotât slušat’ Menâ, potomu čto ves’ dom Izrailev s krepkim lbom i žestokim serdcem. ⁸ Vot,  sdelal i tvoe lice krepkim protiv lic ih, i tvoe čelo krepkim protiv ih lba. ⁹ Kak almaz, kotoryj krepče kamnâ, sdelal  čelo tvoe; ne bojsâ ih i ne strašis’ pered licom ih, ibo oni mâtežnyj dom. ¹⁰ I skazal mne: syn čelovečeskij! vse slova Moi, kotorye budu govorit’ tebe, primi serdcem tvoim i vyslušaj ušami tvoimi; ¹¹ vstan’ i pojdi k pereselennym, k synam naroda tvoego, i govori k nim, i skaži im: “tak govorit Gospod’ Bog!” budut li oni slušat’ ili ne budut. ¹² I podnâl menâ duh; i â slyšal pozadi sebâ velikij gromovoj golos: “blagoslovenna slava Gospoda ot mesta svoego!” ¹³ i takže šum kryl’ev životnyh, soprikasaûŝihsâ odno k drugomu, i stuk koles podle nih, i zvuk sil’nogo groma. ¹⁴ I duh podnâl menâ i vzâl menâ. I šel â v ogorčenii, s vstrevožennym duhom; i ruka Gospodnâ byla krepko na mne. ¹⁵ I prišel â k pereselennym v Tel-Aviv, živuŝim pri reke Hovare, i ostanovilsâ tam, gde oni žili, i provel sredi nih sem’ dnej v izumlenii. ¹⁶ Po prošestvii že semi dnej bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁷ syn čelovečeskij!  postavil tebâ stražem domu Izrailevu, i ty budeš’ slušat’ slovo iz ust Moih, i budeš’ vrazumlât’ ih ot Menâ. ¹⁸ Kogda  skažu bezzakonniku: “smert’û umreš’!”, a ty ne budeš’ vrazumlât’ ego i govorit’, čtoby ostereč’ bezzakonnika ot bezzakonnogo puti ego, čtoby on živ byl, to bezzakonnik tot umret v bezzakonii svoem, i  vzyŝu krov’ ego ot ruk tvoih. ¹⁹ No esli ty vrazumlâl bezzakonnika, a on ne obratilsâ ot bezzakoniâ svoego i ot bezzakonnogo puti svoego, to on umret v bezzakonii svoem, a ty spas dušu tvoû. ²⁰ I esli pravednik otstupit ot pravdy svoej i postupit bezzakonno, kogda  položu pred nim pretknovenie, i on umret, to, esli ty ne vrazumlâl ego, on umret za greh svoj, i ne pripomnâtsâ emu pravednye dela ego, kakie delal on; i  vzyŝu krov’ ego ot ruk tvoih. ²¹ Esli že ty budeš’ vrazumlât’ pravednika, čtoby pravednik ne sogrešil, i on ne sogrešit, to i on živ budet, potomu čto byl vrazumlen, i ty spas dušu tvoû. ²² I byla na mne tam ruka Gospoda, i On skazal mne: vstan’ i vyjdi v pole, i  budu govorit’ tam s toboû. ²³ I vstal â, i vyšel v pole; i vot, tam stoâla slava Gospodnâ, kak slava, kotoruû videl â pri reke Hovare; i pal â na lice svoe. ²⁴ I vošel v menâ duh, i postavil menâ na nogi moi, i On govoril so mnoû, i skazal mne: idi i zapris’ v dome tvoem. ²⁵ I ty, syn čelovečeskij,- vot, vozložat na tebâ uzy, i svâžut tebâ imi, i ne budeš’ hodit’ sredi nih. ²⁶ I âzyk tvoj  prileplû k gortani tvoej, i ty onemeeš’ i ne budeš’ obličitelem ih, ibo oni mâtežnyj dom. ²⁷ A kogda  budu govorit’ s toboû, togda otkroû usta tvoi, i ty budeš’ govorit’ im: “tak govorit Gospod’ Bog!” kto hočet slušat’, slušaj; a kto ne hočet slušat’, ne slušaj: ibo oni mâtežnyj dom.

¹ I ty, syn čelovečeskij, voz’mi sebe kirpič i položi ego pered soboû, i načertaj na nem gorod Ierusalim; ² i ustroj osadu protiv nego, i sdelaj ukreplenie protiv nego, i nasyp’ val vokrug nego, i raspoloži stan protiv nego, i rasstav’ krugom protiv nego stenobitnye mašiny; ³ i voz’mi sebe železnuû dosku, i postav’ ee kak by železnuû stenu meždu toboû i gorodom, i obrati na nego lice tvoe, i on budet v osade, i ty osaždaj ego. Èto budet znameniem domu Izrailevu. ⁴ Ty že ložis’ na levyj bok tvoj i položi na nego bezzakonie doma Izraileva: po čislu dnej, v kotorye budeš’ ležat’ na nem, ty budeš’ nesti bezzakonie ih. ⁵ I  opredelil tebe gody bezzakoniâ ih čislom dnej: trista devânosto dnej ty budeš’ nesti bezzakonie doma Izraileva. ⁶ I kogda ispolniš’ èto, to vtorično ložis’ uže na pravyj bok, i sorok dnej nesi na sebe bezzakonie doma Iudina, den’ za god, den’ za god  opredelil tebe. ⁷ I obrati lice tvoe i obnažennuû pravuû ruku tvoû na osadu Ierusalima, i proročestvuj protiv nego. ⁸ Vot,  vozložil na tebâ uzy, i ty ne poverneš’sâ s odnogo boka na drugoj, dokole ne ispolniš’ dnej osady tvoej. ⁹ Voz’mi sebe pšenicy i âčmenâ, i bobov, i čečevicy, i pšena, i polby, i vsyp’ ih v odin sosud, i sdelaj sebe iz nih hleby, po čislu dnej, v kotorye ty budeš’ ležat’ na boku tvoem; trista devânosto dnej ty budeš’ est’ ih. ¹⁰ I piŝu tvoû, kotoroû budeš’ pitat’sâ, eš’ vesom po dvadcati siklej v den’; ot vremeni do vremeni eš’ èto. ¹¹ I vodu pej meroû, po šestoj časti gina pej; ot vremeni do vremeni pej tak. ¹² I eš’, kak âčmennye lepeški, i peki ih pri glazah ih na čelovečeskom kale. ¹³ I skazal Gospod’: tak syny Izrailevy budut est’ nečistyj hleb svoj sredi teh narodov, k kotorym  izgonû ih. ¹⁴ Togda skazal â: o, Gospodi Bože! duša moâ nikogda ne oskvernâlas’, i mertvečiny i rasterzannogo zverem â ne el ot ûnosti moej donyne; i nikakoe nečistoe mâso ne vhodilo v usta moi. ¹⁵ I skazal On mne: vot,  dozvolâû tebe, vmesto čelovečeskogo kala, korovij pomet, i na nem prigotovlâj hleb tvoj. ¹⁶ I skazal mne: syn čelovečeskij! vot,  sokrušu v Ierusalime oporu hlebnuû, i budut est’ hleb vesom i v pečali, i vodu budut pit’ meroû i v unynii, ¹⁷ potomu čto u nih budet nedostatok v hlebe i vode; i oni s užasom budut smotret’ drug na druga, i isčahnut v bezzakonii svoem.

¹ A ty, syn čelovečeskij, voz’mi sebe ostryj nož, britvu bradobreev voz’mi sebe, i vodi eû po golove tvoej i po borode tvoej, i voz’mi sebe vesy, i razdeli volosy na časti. ² Tret’û čast’ sožgi ognem posredi goroda, kogda ispolnâtsâ dni osady; tret’û čast’ voz’mi i izrubi nožom v okrestnostâh ego; i tret’û čast’ razvej po vetru; a  obnažu meč vsled za nimi. ³ I voz’mi iz ètogo nebol’šoe čislo, i zavâži ih u sebâ v poly. ⁴ No i iz ètogo eŝe voz’mi, i bros’ v ogon’, i sožgi èto v ogne. Ottuda vyjdet ogon’ na ves’ dom Izrailev. ⁵ Tak govorit Gospod’ Bog: èto Ierusalim!  postavil ego sredi narodov, i vokrug nego - zemli. ⁶ A on postupil protiv postanovlenij Moih nečestivee âzyčnikov, i protiv ustavov Moih - huže, neželi zemli vokrug nego; ibo oni otvergli postanovleniâ Moi i po ustavam Moim ne postupaût. ⁷ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto vy umnožili bezzakoniâ vaši bolee, neželi âzyčniki, kotorye vokrug vas, po ustavam Moim ne postupaete i postanovlenij Moih ne ispolnâete, i daže ne postupaete i po postanovleniâm âzyčnikov, kotorye vokrug vas, ⁸ posemu tak govorit Gospod’ Bog: vot i  protiv tebâ,  Sam, i proizvedu sredi tebâ sud pered glazami âzyčnikov. ⁹ I sdelaû nad toboû to, čego  nikogda ne delal i čemu podobnogo vpred’ ne budu delat’, za vse tvoi merzosti. ¹⁰ Za to otcy budut est’ synovej sredi tebâ, i synov’â budut est’ otcov svoih; i proizvedu nad toboû sud, i ves’ ostatok tvoj razveû po vsem vetram. ¹¹ Posemu,- živu Â, govorit Gospod’ Bog,- za to, čto ty oskvernil svâtiliŝe Moe vsemi merzostâmi tvoimi i vsemi gnusnostâmi tvoimi,  umalû tebâ, i ne požaleet oko Moe, i  ne pomiluû tebâ. ¹² Tret’â čast’ u tebâ umret ot âzvy i pogibnet ot goloda sredi tebâ; tret’â čast’ padet ot meča v okrestnostâh tvoih; a tret’û čast’ razveû po vsem vetram, i obnažu meč vsled za nimi. ¹³ I soveršitsâ gnev Moj, i utolû ârost’ Moû nad nimi, i udovletvorûs’; i uznaût, čto Â, Gospod’, govoril v revnosti Moej, kogda soveršitsâ nad nimi ârost’ Moâ. ¹⁴ I sdelaû tebâ pustyneû i poruganiem sredi narodov, kotorye vokrug tebâ, pered glazami vsâkogo mimohodâŝego. ¹⁵ I budeš’ posmeâniem i poruganiem, primerom i užasom u narodov, kotorye vokrug tebâ, kogda  proizvedu nad toboû sud vo gneve i ârosti, i v ârostnyh kaznâh; - Â, Gospod’, izrek sie; - ¹⁶ i kogda pošlû na nih lûtye strely goloda, kotorye budut gubit’, kogda pošlû ih na pogibel’ vašu, i usilû golod meždu vami, i sokrušu hlebnuû oporu u vas, ¹⁷ i pošlû na vas golod i lûtyh zverej, i obesčadât tebâ; i âzva i krov’ projdet po tebe, i meč navedu na tebâ; Â, Gospod’, izrek sie.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k goram Izrailevym i proreki na nih, ³ i skaži: gory Izrailevy! slušajte slovo Gospoda Boga. Tak govorit Gospod’ Bog goram i holmam, dolinam i loŝinam: vot,  navedu na vas meč, i razrušu vysoty vaši; ⁴ i žertvenniki vaši budut opustošeny, stolby vaši v čest’ solnca budut razbity, i povergnu ubityh vaših pered idolami vašimi; ⁵ i položu trupy synov Izrailevyh pered idolami ih, i rassyplû kosti vaši vokrug žertvennikov vaših. ⁶ Vo vseh mestah vašego žitel’stva goroda budut opustošeny i vysoty razrušeny, dlâ togo, čtoby opustošeny i razrušeny byli žertvenniki vaši, čtoby sokrušeny i uničtoženy byli idoly vaši, i razbity solnečnye stolby vaši, i izgladilis’ proizvedeniâ vaši. ⁷ I budut padat’ sredi vas ubitye, i uznaete, čto  Gospod’. ⁸ No  sberegu ostatok, tak čto budut u vas sredi narodov ucelevšie ot meča, kogda vy budete rasseâny po zemlâm. ⁹ I vspomnât o Mne ucelevšie vaši sredi narodov, kuda budut otvedeny v plen, kogda  privedu v sokrušenie bludnoe serdce ih, otpavšee ot Menâ, i glaza ih, bludivšie vsled idolov; i oni k samim sebe počuvstvuût otvraŝenie za to zlo, kakoe oni delali vo vseh merzostâh svoih; ¹⁰ i uznaût, čto  Gospod’; ne naprasno govoril Â, čto navedu na nih takoe bedstvie. ¹¹ Tak govorit Gospod’ Bog: vsplesni rukami tvoimi i topni nogoû tvoeû i skaži: gore za vse gnusnye zlodeâniâ doma Izraileva! padut oni ot meča, goloda i morovoj âzvy. ¹² Kto vdali, tot umret ot morovoj âzvy; a kto blizko, tot padet ot meča; a ostavšijsâ i ucelevšij umret ot goloda; tak soveršu nad nimi gnev Moj. ¹³ I uznaete, čto  Gospod’, kogda poražennye budut ležat’ meždu idolami svoimi vokrug žertvennikov ih, na vsâkom vysokom holme, na vseh veršinah gor i pod vsâkim zeleneûŝim derevom, i pod vsâkim vetvistym dubom, na tom meste, gde oni prinosili blagovonnye kureniâ vsem idolam svoim. ¹⁴ I prostru na nih ruku Moû, i sdelaû zemlû pustyneû i step’û, ot pustyni Divlaf, vo vseh mestah žitel’stva ih, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² i ty, syn čelovečeskij, skaži: tak govorit Gospod’ Bog; zemle Izrailevoj konec,- konec prišel na četyre kraâ zemli. ³ Vot konec tebe; i pošlû na tebâ gnev Moj, i budu sudit’ tebâ po putâm tvoim, i vozložu na tebâ vse merzosti tvoi. ⁴ I ne poŝadit tebâ oko Moe, i ne pomiluû, i vozdam tebe po putâm tvoim, i merzosti tvoi s toboû budut, i uznaete, čto  Gospod’. ⁵ Tak govorit Gospod’ Bog: beda edinstvennaâ, vot, idet beda. ⁶ Konec prišel, prišel konec, vstal na tebâ; vot došla, ⁷ došla napast’ do tebâ, žitel’ zemli! prihodit vremâ, približaetsâ den’ smâteniâ, a ne veselyh vosklicanij na gorah. ⁸ Vot, skoro izol’û na tebâ ârost’ Moû i soveršu nad toboû gnev Moj, i budu sudit’ tebâ po putâm tvoim, i vozložu na tebâ vse merzosti tvoi. ⁹ I ne poŝadit tebâ oko Moe, i ne pomiluû. Po putâm tvoim vozdam tebe, i merzosti tvoi s toboû budut; i uznaete, čto  Gospod’ karatel’. ¹⁰ Vot den’! vot prišla, nastupila napast’! žezl vyros, gordost’ razroslas’. ¹¹ Vosstaet sila na žezl nečestiâ; ničego ne ostanetsâ ot nih, i ot bogatstva ih, i ot šuma ih, i ot pyšnosti ih. ¹² Prišlo vremâ, nastupil den’; kupivšij ne radujsâ, i prodavšij ne plač’; ibo gnev nad vsem množestvom ih. ¹³ Ibo prodavšij ne vozvratitsâ k prodannomu, hotâ by i ostalis’ oni v živyh; ibo proročeskoe videnie o vsem množestve ih ne otmenitsâ, i nikto svoim bezzakoniem ne ukrepit svoej žizni. ¹⁴ Zatrubât v trubu, i vse gotovâtsâ, no nikto ne idet na vojnu: ibo gnev Moj nad vsem množestvom ih. ¹⁵ Vne doma meč, a v dome mor i golod. Kto v pole, tot umret ot meča; a kto v gorode, togo požrut golod i morovaâ âzva. ¹⁶ A ucelevšie iz nih ubegut i budut na gorah, kak golubi dolin; vse oni budut stonat’, každyj za svoe bezzakonie. ¹⁷ U vseh ruki opustâtsâ, i u vseh koleni zadrožat, kak voda. ¹⁸ Togda oni prepoâšutsâ vretiŝem, i obojmet ih trepet; i u vseh na licah budet styd, i u vseh na golovah pleš’. ¹⁹ Serebro svoe oni vybrosât na ulicy, i zoloto u nih budet v prenebreženii. Serebro ih i zoloto ih ne sil’no budet spasti ih v den’ ârosti Gospoda. Oni ne nasytât imi duš svoih i ne napolnât utrob svoih; ibo ono bylo povodom k bezzakoniû ih. ²⁰ I v krasnyh narâdah svoih oni prevraŝali ego v gordost’, i delali iz nego izobraženiâ gnusnyh svoih istukanov; za to i sdelaû ego nečistym dlâ nih; ²¹ i otdam ego v ruki čužim v dobyču i bezzakonnikam zemli na rashiŝenie, i oni oskvernât ego. ²² I otvraŝu ot nih lice Moe, i oskvernât sokrovennoe Moe; i pridut tuda grabiteli, i oskvernât ego. ²³ Sdelaj cep’, ibo zemlâ èta napolnena krovavymi zlodeâniâmi, i gorod polon nasilij. ²⁴  privedu zlejših iz narodov, i zavladeût domami ih. I položu konec nadmennosti sil’nyh, i budut oskverneny svâtyni ih. ²⁵ Idet paguba; budut iskat’ mira, i ne najdut. ²⁶ Beda pojdet za bedoû i vest’ za vest’û; i budut prosit’ u proroka videniâ, i ne stanet učeniâ u svâŝennika i soveta u starcev. ²⁷ Car’ budet setovat’, i knâz’ oblečetsâ v užas, i u naroda zemli budut drožat’ ruki. Postuplû s nimi po putâm ih, i po sudam ih budu sudit’ ih; i uznaût, čto  Gospod’.

¹ I bylo v šestom godu, v šestom mesâce, v pâtyj den’ mesâca, sidel â v dome moem, i starejšiny Iudejskie sideli pered licom moim, i nizošla na menâ tam ruka Gospoda Boga. ² I uvidel â: i vot podobie muža, kak by ognennoe, i ot čresl ego i niže - ogon’, i ot čresl ego i vyše kak by siânie, kak by svet plameni. ³ I proster On kak by ruku, i vzâl menâ za volosa golovy moej, i podnâl menâ duh meždu zemleû i nebom, i prines menâ v videniâh Božiih v Ierusalim ko vhodu vnutrennih vorot, obraŝennyh k severu, gde postavlen byl idol revnosti, vozbuždaûŝij revnovanie. ⁴ I vot, tam byla slava Boga Izraileva, podobnaâ toj, kakuû â videl na pole. ⁵ I skazal mne: syn čelovečeskij! podnimi glaza tvoi k severu. I â podnâl glaza moi k severu, i vot, s severnoj storony u vorot žertvennika - tot idol revnosti pri vhode. ⁶ I skazal On mne: syn čelovečeskij! vidiš’ li ty, čto oni delaût? velikie merzosti, kakie delaet dom Izrailev zdes’, čtoby  udalilsâ ot svâtiliŝa Moego? no obratis’, i ty uvidiš’ eŝe bol’šie merzosti. ⁷ I privel menâ ko vhodu vo dvor, i â vzglânul, i vot v stene skvažina. ⁸ I skazal mne: syn čelovečeskij! prokopaj stenu; i â prokopal stenu, i vot kakaâ-to dver’. ⁹ I skazal mne: vojdi i posmotri na otvratitel’nye merzosti, kakie oni delaût zdes’. ¹⁰ I vošel â, i vižu, i vot vsâkie izobraženiâ presmykaûŝihsâ i nečistyh životnyh i vsâkie idoly doma Izraileva, napisannye po stenam krugom. ¹¹ I sem’desât mužej iz starejšin doma Izraileva stoât pered nimi, i Iezaniâ, syn Safanov, sredi nih; i u každogo v ruke svoe kadilo, i gustoe oblako kurenij voznositsâ kverhu. ¹² I skazal mne: vidiš’ li, syn čelovečeskij, čto delaût starejšiny doma Izraileva v temnote, každyj v raspisannoj svoej komnate? ibo govorât: “ne vidit nas Gospod’, ostavil Gospod’ zemlû siû”. ¹³ I skazal mne: obratis’, i uvidiš’ eŝe bol’šie merzosti, kakie oni delaût. ¹⁴ I privel menâ ko vhodu v vorota doma Gospodnâ, kotorye k severu, i vot, tam sidât ženŝiny, plačuŝie po Fammuze, ¹⁵ i skazal mne: vidiš’ li, syn čelovečeskij? obratis’, i eŝe uvidiš’ bol’šie merzosti. ¹⁶ I vvel menâ vo vnutrennij dvor doma Gospodnâ, i vot u dverej hrama Gospodnâ, meždu pritvorom i žertvennikom, okolo dvadcati pâti mužej stoât spinami svoimi ko hramu Gospodnû, a licami svoimi na vostok, i klanâûtsâ na vostok solncu. ¹⁷ I skazal mne: vidiš’ li, syn čelovečeskij? malo li domu Iudinu, čtoby delat’ takie merzosti, kakie oni delaût zdes’? no oni eŝe zemlû napolnili nečestiem, i sugubo prognevlâût Menâ; i vot, oni vetvi podnosât k nosam svoim. ¹⁸ Za to i  stanu dejstvovat’ s ârost’û; ne požaleet oko Moe, i ne pomiluû; i hotâ by oni vzyvali v uši Moi gromkim golosom, ne uslyšu ih.

¹ I vozglasil v uši moi velikim glasom, govorâ: pust’ priblizâtsâ karateli goroda, každyj so svoim gubitel’nym orudiem v ruke svoej. ² I vot, šest’ čelovek idut ot verhnih vorot, obraŝennyh k severu, i u každogo v ruke gubitel’noe orudie ego, i meždu nimi odin, odetyj v l’nânuû odeždu, u kotorogo pri poâse ego pribor pisca. I prišli i stali podle mednogo žertvennika. ³ I slava Boga Izraileva sošla s Heruvima, na kotorom byla, k porogu doma. I prizval On čeloveka, odetogo v l’nânuû odeždu, u kotorogo pri poâse pribor pisca. ⁴ I skazal emu Gospod’: projdi posredi goroda, posredi Ierusalima, i na čelah lûdej skorbâŝih, vozdyhaûŝih o vseh merzostâh, soveršaûŝihsâ sredi nego, sdelaj znak. ⁵ A tem skazal vsluh moj: idite za nim po gorodu i poražajte; pust’ ne žaleet oko vaše, i ne ŝadite; ⁶ starika, ûnošu i devicu, i mladenca i žen bejte do smerti, no ne tron’te ni odnogo čeloveka, na kotorom znak, i načnite ot svâtiliŝa Moego. I načali oni s teh starejšin, kotorye byli pered domom. ⁷ I skazal im: oskvernite dom, i napolnite dvory ubitymi, i vyjdite. I vyšli, i stali ubivat’ v gorode. ⁸ I kogda oni ih ubili, a â ostalsâ, togda â pal na lice svoe i vozopil, i skazal: o, Gospodi Bože! neuželi Ty pogubiš’ ves’ ostatok Izrailâ, izlivaâ gnev Tvoj na Ierusalim? ⁹ I skazal On mne: nečestie doma Izraileva i Iudina veliko, ves’ma veliko; i zemlâ siâ polna krovi, i gorod ispolnen nepravdy; ibo oni govorât: “ostavil Gospod’ zemlû siû, i ne vidit Gospod’”. ¹⁰ Za to i Moe oko ne poŝadit, i ne pomiluû; obraŝu povedenie ih na ih golovu. ¹¹ I vot čelovek, odetyj v l’nânuû odeždu, u kotorogo pri poâse pribor pisca, dal otvet i skazal: â sdelal, kak Ty povelel mne.

¹ I videl â, i vot na svode, kotoryj nad glavami Heruvimov, kak by kamen’ sapfir, kak by nečto, pohožee na prestol, vidimo bylo nad nimi. ² I govoril On čeloveku, odetomu v l’nânuû odeždu, i skazal: vojdi meždu kolesami pod Heruvimov i voz’mi polnye prigoršni gorâŝih ugol’ev meždu Heruvimami, i bros’ na gorod; i on vošel v moih glazah. ³ Heruvimy že stoâli po pravuû storonu doma, kogda vošel tot čelovek, i oblako napolnâlo vnutrennij dvor. ⁴ I podnâlas’ slava Gospodnâ s Heruvima k porogu doma, i dom napolnilsâ oblakom, i dvor napolnilsâ siâniem slavy Gospoda. ⁵ I šum ot kryl’ev Heruvimov slyšen byl daže na vnešnem dvore, kak by glas Boga Vsemoguŝego, kogda On govorit. ⁶ I kogda On dal povelenie čeloveku, odetomu v l’nânuû odeždu, skazav: “voz’mi ognâ meždu kolesami, meždu Heruvimami”, i kogda on vošel i stal u kolesa, ⁷ togda iz sredy Heruvimov odin Heruvim proster ruku svoû k ognû, kotoryj meždu Heruvimami, i vzâl i dal v prigoršni odetomu v l’nânuû odeždu. On vzâl i vyšel. ⁸ I vidno bylo u Heruvimov podobie ruk čelovečeskih pod kryl’âmi ih. ⁹ I videl â: i vot četyre kolesa podle Heruvimov, po odnomu kolesu podle každogo Heruvima, i kolesa po vidu kak by iz kamnâ topaza. ¹⁰ I po vidu vse četyre shodny, kak budto by koleso nahodilos’ v kolese. ¹¹ Kogda šli oni, to šli na četyre svoi storony; vo vremâ šestviâ svoego ne oboračivalis’, no k tomu mestu, kuda obraŝena byla golova, i oni tuda šli; vo vremâ šestviâ svoego ne oboračivalis’. ¹² I vse telo ih, i spina ih, i ruki ih, i kryl’â ih, i kolesa krugom byli polny očej, vse četyre kolesa ih. ¹³ K kolesam sim, kak â slyšal, skazano bylo: “galgal”. ¹⁴ I u každogo iz životnyh četyre lica: pervoe lice - lice heruvimovo, vtoroe lice - lice čelovečeskoe, tret’e lice l’vinoe i četvertoe lice orlinoe. ¹⁵ Heruvimy podnâlis’. Èto byli te že životnye, kotoryh videl â pri reke Hovare. ¹⁶ I kogda šli Heruvimy, togda šli podle nih i kolesa; i kogda Heruvimy podnimali kryl’â svoi, čtoby podnât’sâ ot zemli, i kolesa ne otdelâlis’, no byli pri nih. ¹⁷ Kogda te stoâli, stoâli i oni; kogda te podnimalis’, podnimalis’ i oni; ibo v nih byl duh životnyh. ¹⁸ I otošla slava Gospodnâ ot poroga doma i stala nad Heruvimami. ¹⁹ I podnâli Heruvimy kryl’â svoi, i podnâlis’ v glazah moih ot zemli; kogda oni uhodili, to i kolesa podle nih; i stali u vhoda v vostočnye vrata Doma Gospodnâ, i slava Boga Izraileva vverhu nad nimi. ²⁰ Èto byli te že životnye, kotoryh videl â v podnožii Boga Izraileva pri reke Hovare. I â uznal, čto èto Heruvimy. ²¹ U každogo po četyre lica, i u každogo po četyre kryla, i pod kryl’âmi ih podobie ruk čelovečeskih. ²² A podobie lic ih to že, kakie lica videl â pri reke Hovare,- i vid ih, i sami oni. Každyj šel prâmo v tu storonu, kotoraâ byla pered licom ego.

¹ I podnâl menâ duh, i privel menâ k vostočnym vorotam doma Gospodnâ, kotorye obraŝeny k vostoku. I vot, u vhoda v vorota dvadcat’ pât’ čelovek; i meždu nimi â videl Iazaniû, syna Azurova, i Faltiû, syna Vaneeva, knâzej naroda. ² I On skazal mne: syn čelovečeskij! vot lûdi, u kotoryh na ume bezzakonie i kotorye daût hudoj sovet v gorode sem, ³ govorâ: “eŝe ne blizko; budem stroit’ domy; on kotel, a my mâso”. ⁴ Posemu izreki na nih proročestvo, proročestvuj, syn čelovečeskij. ⁵ I nisšel na menâ Duh Gospoden’ i skazal mne: skaži, tak govorit Gospod’: čto govorite vy, dom Izrailev, i čto na um vam prihodit, èto  znaû. ⁶ Mnogo ubityh vaših vy položili v sem gorode i ulicy ego napolnili trupami. ⁷ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: ubitye vaši, kotoryh vy položili sredi nego, sut’ mâso, a on - kotel; no vas  vyvedu iz nego. ⁸ Vy boites’ meča, i  navedu na vas meč, govorit Gospod’ Bog. ⁹ I vyvedu vas iz nego, i otdam vas v ruku čužih, i proizvedu nad vami sud. ¹⁰ Ot meča padete; na predelah Izrailevyh budut sudit’ vas, i uznaete, čto  Gospod’. ¹¹ On ne budet dlâ vas kotlom, i vy ne budete mâsom v nem; na predelah Izrailevyh budu sudit’ vas. ¹² I uznaete, čto  Gospod’; ibo po zapovedâm Moim vy ne hodili i ustavov Moih ne vypolnâli, a postupali po ustavam narodov, okružaûŝih vas. ¹³ I bylo, kogda â proročestvoval, Faltiâ, syn Vaneev, umer. I pal â na lice, i vozopil gromkim golosom, i skazal: o, Gospodi Bože! neuželi Ty hočeš’ do konca istrebit’ ostatok Izrailâ?” ¹⁴ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁵ syn čelovečeskij! tvoim brat’âm, tvoim brat’âm, tvoim edinokrovnym i vsemu domu Izrailevu, vsem im govorât živuŝie v Ierusalime: “živite vdali ot Gospoda; nam vo vladenie otdana èta zemlâ”. ¹⁶ Na èto skaži: tak govorit Gospod’ Bog: hotâ  i udalil ih k narodam i hotâ rasseâl ih po zemlâm, no  budu dlâ nih nekotorym svâtiliŝem v teh zemlâh, kuda pošli oni. ¹⁷ Zatem skaži: tak govorit Gospod’ Bog:  soberu vas iz narodov, i vozvraŝu vas iz zemel’, v kotorye vy rasseâny; i dam vam zemlû Izrailevu. ¹⁸ I pridut tuda, i izvergnut iz nee vse gnusnosti ee i vse merzosti ee. ¹⁹ I dam im serdce edinoe, i duh novyj vložu v nih, i voz’mu iz ploti ih serdce kamennoe, i dam im serdce plotânoe, ²⁰ čtoby oni hodili po zapovedâm Moim, i soblûdali ustavy Moi, i vypolnâli ih; i budut Moim narodom, a  budu ih Bogom. ²¹ A č’e serdce uvlečetsâ vsled gnusnostej ih i merzostej ih, povedenie teh obraŝu na ih golovu, govorit Gospod’ Bog. ²² Togda Heruvimy podnâli kryl’â svoi, i kolesa podle nih; i slava Boga Izraileva vverhu nad nimi. ²³ I podnâlas’ slava Gospoda iz sredy goroda i ostanovilas’ nad goroû, kotoraâ na vostok ot goroda. ²⁴ I duh podnâl menâ i perenes menâ v Haldeû, k pereselencam, v videnii, Duhom Božiim. I otošlo ot menâ videnie, kotoroe â videl. ²⁵ I â pereskazal pereselencam vse slova Gospoda, kotorye On otkryl mne.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! ty živeš’ sredi doma mâtežnogo; u nih est’ glaza, čtoby videt’, a ne vidât; u nih est’ uši, čtoby slyšat’, a ne slyšat; potomu čto oni - mâtežnyj dom. ³ Ty že, syn čelovečeskij, izgotov’ sebe nužnoe dlâ pereseleniâ, i sredi dnâ pereselâjsâ pered glazami ih, i pereselâjsâ s mesta tvoego v drugoe mesto pered glazami ih; možet byt’, oni urazumeût, hotâ oni - dom mâtežnyj; ⁴ i veŝi tvoi vynesi, kak veŝi nužnye pri pereselenii, dnem, pered glazami ih, i sam vyjdi večerom pered glazami ih, kak vyhodât dlâ pereseleniâ. ⁵ Pered glazami ih prolomaj sebe otverstie v stene, i vynesi čerez nego. ⁶ Pered glazami ih voz’mi nošu na plečo, vpot’mah vynesi ee, lice tvoe zakroj, čtoby ne videt’ zemli; ibo  postavil tebâ znameniem domu Izrailevu. ⁷ I sdelal â, kak poveleno bylo mne; veŝi moi, kak veŝi nužnye pri pereselenii, vynes dnem, a večerom prolomal sebe rukoû otverstie v stene, vpot’mah vynes nošu i podnâl na plečo pered glazami ih. ⁸ I bylo ko mne slovo Gospodne poutru: ⁹ syn čelovečeskij! ne govoril li tebe dom Izrailev, dom mâtežnyj: “čto ty delaeš’?” ¹⁰ Skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: èto - predveŝanie dlâ načal’stvuûŝego v Ierusalime i dlâ vsego doma Izraileva, kotoryj nahoditsâ tam. ¹¹ Skaži: â znamenie dlâ vas; čto delaû â, to budet s nimi,- v pereselenie, v plen pojdut oni. ¹² I načal’stvuûŝij, kotoryj sredi nih, vpot’mah podnimet nošu na plečo i vyjdet. Stenu prolomaût, čtoby otpravit’ ego čerez nee; on zakroet lice svoe, tak čto ne uvidit glazami zemli sej. ¹³ I raskinu na nego set’ Moû, i budet pojman v teneta Moi, i otvedu ego v Vavilon, v zemlû Haldejskuû, no on ne uvidit ee, i tam umret. ¹⁴ A vseh, kotorye vokrug nego, spobornikov ego i vse vojsko ego razveû po vsem vetram, i obnažu vsled ih meč. ¹⁵ I uznaût, čto  Gospod’, kogda rasseû ih po narodam i razveû ih po zemlâm. ¹⁶ No nebol’šoe čislo ih  sohranû ot meča, goloda i âzvy, čtoby oni rasskazali u narodov, k kotorym pojdut, o vseh svoih merzostâh; i uznaût, čto  Gospod’. ¹⁷ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁸ syn čelovečeskij! hleb tvoj eš’ s trepetom, i vodu tvoû pej s drožaniem i pečal’û. ¹⁹ I skaži narodu zemli: tak govorit Gospod’ Bog o žitelâh Ierusalima, o zemle Izrailevoj: oni hleb svoj budut est’ s pečal’û i vodu svoû budut pit’ v unynii, potomu čto zemlâ ego budet lišena vsego izobiliâ svoego za nepravdy vseh živuŝih na nej. ²⁰ I budut razoreny naselennye goroda, i zemlâ sdelaetsâ pustoû, i uznaete, čto  Gospod’. ²¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ²² syn čelovečeskij! čto za pogovorka u vas, v zemle Izrailevoj: “mnogo dnej projdet, i vsâkoe proročeskoe videnie isčeznet”? ²³ Posemu skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: uničtožu ètu pogovorku, i ne budut uže upotreblât’ takoj pogovorki u Izrailâ; no skaži im: blizki dni i ispolnenie vsâkogo videniâ proročeskogo. ²⁴ Ibo uže ne ostanetsâ vtune nikakoe videnie proročeskoe, i ni odno predveŝanie ne budet ložnym v dome Izrailevom. ²⁵ Ibo  Gospod’,  govorû; i slovo, kotoroe  govorû, ispolnitsâ, i ne budet otloženo; v vaši dni, mâtežnyj dom,  izrek slovo, i ispolnû ego, govorit Gospod’ Bog. ²⁶ I bylo ko mne slovo Gospodne: ²⁷ syn čelovečeskij! vot, dom Izrailev govorit: “proročeskoe videnie, kotoroe videl on, sbudetsâ posle mnogih dnej, i on proročestvuet ob otdalennyh vremenah”. ²⁸ Posemu skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: ni odno iz slov Moih uže ne budet otsročeno, no slovo, kotoroe  skažu, sbudetsâ, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! izreki proročestvo na prorokov Izrailevyh proročestvuûŝih, i skaži prorokam ot sobstvennogo serdca: slušajte slovo Gospodne! ³ Tak govorit Gospod’ Bog: gore bezumnym prorokam, kotorye vodâtsâ svoim duhom i ničego ne videli! ⁴ Proroki tvoi, Izrail’, kak lisicy v razvalinah. ⁵ V prolomy vy ne vhodite i ne ograždaete stenoû doma Izraileva, čtoby tverdo stoât’ v sraženii v den’ Gospoda. ⁶ Oni vidât pustoe i predveŝaût lož’, govorâ: “Gospod’ skazal”; a Gospod’ ne posylal ih; i obnadeživaût, čto slovo sbudetsâ. ⁷ Ne pustoe li videnie videli vy? i ne lživoe li predveŝanie izrekaete, govorâ: “Gospod’ skazal”, a  ne govoril? ⁸ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: tak kak vy govorite pustoe i vidite v videniâh lož’, za to vot  - na vas, govorit Gospod’ Bog. ⁹ I budet ruka Moâ protiv ètih prorokov, vidâŝih pustoe i predveŝaûŝih lož’; v sovete naroda Moego oni ne budut, i v spisok doma Izraileva ne vpišutsâ, i v zemlû Izrailevu ne vojdut; i uznaete, čto  Gospod’ Bog. ¹⁰ Za to, čto oni vvodât narod Moj v zabluždenie, govorâ: “mir”, togda kak net mira; i kogda on stroit stenu, oni obmazyvaût ee grâz’û, ¹¹ skaži obmazyvaûŝim stenu grâz’û, čto ona upadet. Pojdet prolivnoj dožd’, i vy, kamennye gradiny, padete, i burnyj veter razorvet ee. ¹² I vot, padet stena; togda ne skažut li vam: “gde ta obmazka, kotoroû vy obmazyvali? ¹³ Posemu tak govorit Gospod’ Bog:  puŝu burnyj veter vo gneve Moem, i pojdet prolivnoj dožd’ v ârosti Moej, i kamni grada v negodovanii Moem, dlâ istrebleniâ. ¹⁴ I razrušu stenu, kotoruû vy obmazyvali grâz’û, i povergnu ee na zemlû, i otkroetsâ osnovanie ee, i padet, i vy vmeste s neû pogibnete; i uznaete, čto  Gospod’. ¹⁵ I istoŝu ârost’ Moû na stene i na obmazyvaûŝih ee grâz’û, i skažu vam: net steny, i net obmazyvavših ee, ¹⁶ prorokov Izrailevyh, kotorye proročestvovali Ierusalimu i vozveŝali emu videniâ mira, togda kak net mira, govorit Gospod’ Bog. ¹⁷ Ty že, syn čelovečeskij, obrati lice tvoe k dŝerâm naroda tvoego, proročestvuûŝim ot sobstvennogo svoego serdca, i izreki na nih “proročestvo, ¹⁸ i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: gore sšivaûŝim čarodejnye mešočki pod myški i delaûŝim pokryvala dlâ golovy vsâkogo rosta, čtoby ulovlât’ duši! Neuželi, ulovlââ duši naroda Moego, vy spasete vaši duši? ¹⁹ I besslavite Menâ pred narodom Moim za gorsti âčmenâ i za kuski hleba, umerŝvlââ duši, kotorye ne dolžny umeret’, i ostavlââ žizn’ dušam, kotorye ne dolžny žit’, obmanyvaâ narod, kotoryj slušaet lož’. ²⁰ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na vaši čarodejnye mešočki, kotorymi vy tam ulovlâete duši, čtoby oni priletali, i vyrvu ih iz-pod myšc vaših, i puŝu na svobodu duši, kotorye vy ulovlâete, čtoby priletali k vam. ²¹ I razderu pokryvala vaši, i izbavlû narod Moj ot ruk vaših, i ne budut uže v vaših rukah dobyčeû, i uznaete, čto  Gospod’. ²² Za to, čto vy lož’û opečalivaete serdce pravednika, kotoroe  ne hotel opečalivat’, i podderživaete ruki bezzakonnika, čtoby on ne obratilsâ ot poročnogo puti svoego i ne sohranil žizni svoej,- ²³ za èto uže ne budete imet’ pustyh videnij i vpred’ ne budete predugadyvat’; i  izbavlû narod Moj ot ruk vaših, i uznaete, čto  Gospod’.

¹ I prišli ko mne neskol’ko čelovek iz starejšin Izrailevyh i seli pered licom moim. ² I bylo ko mne slovo Gospodne: ³ syn čelovečeskij! Sii lûdi dopustili idolov svoih v serdce svoe i postavili soblazn nečestiâ svoego pered licom svoim: mogu li  otvečat’ im? ⁴ Posemu govori s nimi i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: esli kto iz doma Izraileva dopustit idolov svoih v serdce svoe i postavit soblazn nečestiâ svoego pered licom svoim, i pridet k proroku,- to Â, Gospod’, mogu li, pri množestve idolov ego, dat’ emu otvet? ⁵ Pust’ dom Izrailev pojmet v serdce svoem, čto vse oni čerez svoih idolov sdelalis’ čužimi dlâ Menâ. ⁶ Posemu skaži domu Izrailevu: tak govorit Gospod’ Bog: obratites’ i otvratites’ ot idolov vaših, i ot vseh merzostej vaših otvratite lice vaše. ⁷ Ibo esli kto iz doma Izraileva i iz prišel’cev, kotorye živut u Izrailâ, otložitsâ ot Menâ i dopustit idolov svoih v serdce svoe, i postavit soblazn nečestiâ svoego pered licom svoim, i pridet k proroku voprosit’ Menâ čerez nego,- to Â, Gospod’, dam li emu otvet ot Sebâ? ⁸  obraŝu lice Moe protiv togo čeloveka i sokrušu ego v znamenie i pritču, i istreblû ego iz naroda Moego, i uznaete, čto  Gospod’. ⁹ A esli prorok dopustit obol’stit’ sebâ i skažet slovo tak, kak by Â, Gospod’, naučil ètogo proroka, to  prostru na nego ruku Moû i istreblû ego iz naroda Moego, Izrailâ. ¹⁰ I ponesut vinu bezzakoniâ svoego: kakova vina voprošaûŝego, takova budet vina i proroka, ¹¹ čtoby vpred’ dom Izrailev ne uklonâlsâ ot Menâ i čtoby bolee ne oskvernâli sebâ vsâkimi bezzakoniâmi svoimi, no čtoby byli Moim narodom, i  byl ih Bogom, govorit Gospod’ Bog. ¹² I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹³ syn čelovečeskij! esli by kakaâ zemlâ sogrešila predo Mnoû, verolomno otstupiv ot Menâ, i  proster na nee ruku Moû, i istrebil v nej hlebnuû oporu, i poslal na nee golod, i stal gubit’ na nej lûdej i skot; ¹⁴ i esli by našlis’ v nej sii tri muža: Noj, Daniil i Iov,- to oni pravednost’û svoeû spasli by tol’ko svoi duši, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ Ili, esli by  poslal na ètu zemlû lûtyh zverej, kotorye osirotili by ee, i ona po pričine zverej sdelalas’ pustoû i neprohodimoû: ¹⁶ to sii tri muža sredi nee,- živu Â, govorit Gospod’ Bog,- ne spasli by ni synovej, ni dočerej, a oni, tol’ko oni spaslis’ by, zemlâ že sdelalas’ by pustyneû. ¹⁷ Ili, esli by  navel na tu zemlû meč i skazal: “meč, projdi po zemle!” i stal istreblât’ na nej lûdej i skot, ¹⁸ to sii tri muža sredi nee,- živu Â, govorit Gospod’ Bog, ne spasli by ni synovej, ni dočerej, a oni tol’ko spaslis’ by. ¹⁹ Ili, esli by  poslal na tu zemlû morovuû âzvu i izlil na nee ârost’ Moû v krovoprolitii, čtoby istrebit’ na nej lûdej i skot: ²⁰ to Noj, Daniil i Iov sredi nee,- živu Â, govorit Gospod’ Bog,- ne spasli by ni synovej, ni dočerej; pravednost’û svoeû oni spasli by tol’ko svoi duši. ²¹ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: esli i četyre tâžkie kazni Moi: meč, i golod, i lûtyh zverej, i morovuû âzvu pošlû na Ierusalim, čtoby istrebit’ v nem lûdej i skot, ²² i togda ostanetsâ v nem ostatok, synov’â i dočeri, kotorye budut vyvedeny ottuda; vot, oni vyjdut k vam, i vy uvidite povedenie ih i dela ih, i utešites’ o tom bedstvii, kotoroe  navel na Ierusalim, o vsem, čto  navel na nego. ²³ Oni utešat vas, kogda vy uvidite povedenie ih i dela ih; i uznaete, čto  ne naprasno sdelal vse to, čto sdelal v nem, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! kakoe preimuŝestvo imeet derevo vinogradnoj lozy pered vsâkim drugim derevom i vetvi vinogradnoj lozy - meždu derevami v lesu? ³ Berut li ot nego kusok na kakoe-libo izdelie? Berut li ot nego hotâ na gvozd’, čtoby vešat’ na nem kakuû-libo veŝ’? ⁴ Vot, ono otdaetsâ ognû na s"edenie; oba konca ego ogon’ poel, i obgorela seredina ego: goditsâ li ono na kakoe-nibud’ izdelie? ⁵ I togda, kak ono bylo celo, ne godilos’ ni na kakoe izdelie; tem pače, kogda ogon’ poel ego, i ono obgorelo, goditsâ li ono na kakoe-nibud’ izdelie? ⁶ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: kak derevo vinogradnoj lozy meždu derevami lesnymi  otdal ognû na s"edenie, tak otdam emu i žitelej Ierusalima. ⁷ I obraŝu lice Moe protiv nih; iz odnogo ognâ vyjdut, i drugoj ogon’ požret ih,- i uznaete, čto  Gospod’, kogda obraŝu protiv nih lice Moe. ⁸ I sdelaû ètu zemlû pustyneû za to, čto oni verolomno postupali, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! vyskaži Ierusalimu merzosti ego ³ i skaži: tak govorit Gospod’ Bog dŝeri Ierusalima: tvoj koren’ i tvoâ rodina v zemle Hanaanskoj; otec tvoj Amorrej, i mat’ tvoâ Hetteânka; ⁴ pri roždenii tvoem, v den’, kogda ty rodilas’, pupa tvoego ne otrezali, i vodoû ty ne byla omyta dlâ očiŝeniâ, i sol’û ne byla osolena, i pelenami ne povita. ⁵ Ničej glaz ne sžalilsâ nad toboû, čtoby iz milosti k tebe sdelat’ tebe čto-nibud’ iz ètogo; no ty vybrošena byla na pole, po prezreniû k žizni tvoej, v den’ roždeniâ tvoego. ⁶ I prohodil  mimo tebâ, i uvidel tebâ, brošennuû na popranie v krovâh tvoih, i skazal tebe: “v krovâh tvoih živi!” Tak,  skazal tebe: “v krovâh tvoih živi!” ⁷ Umnožil tebâ kak polevye rasteniâ; ty vyrosla i stala bol’šaâ, i dostigla prevoshodnoj krasoty: podnâlis’ grudi, i volosa u tebâ vyrosli; no ty byla naga i nepokryta. ⁸ I prohodil  mimo tebâ, i uvidel tebâ, i vot, èto bylo vremâ tvoe, vremâ lûbvi; i proster  voskriliâ riz Moih na tebâ, i pokryl nagotu tvoû; i poklâlsâ tebe i vstupil v soûz s toboû, govorit Gospod’ Bog, i ty stala Moeû. ⁹ Omyl  tebâ vodoû i smyl s tebâ krov’ tvoû i pomazal tebâ eleem. ¹⁰ I nadel na tebâ uzorčatoe plat’e, i obul tebâ v saf’ânnye sandalii, i opoâsal tebâ vissonom, i pokryl tebâ šelkovym pokryvalom. ¹¹ I narâdil tebâ v narâdy, i položil na ruki tvoi zapâst’â i na šeû tvoû ožerel’e. ¹² I dal tebe kol’co na tvoj nos i ser’gi k ušam tvoim i na golovu tvoû prekrasnyj venec. ¹³ Tak ukrašalas’ ty zolotom i serebrom, i odežda tvoâ byla visson i šelk i uzorčatye tkani; pitalas’ ty hlebom iz lučšej pšeničnoj muki, medom i eleem, i byla črezvyčajno krasiva, i dostigla carstvennogo veličiâ. ¹⁴ I proneslas’ po narodam slava tvoâ radi krasoty tvoej, potomu čto ona byla vpolne soveršenna pri tom velikolepnom narâde, kotoryj  vozložil na tebâ, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ No ty ponadeâlas’ na krasotu tvoû, i, pol’zuâs’ slavoû tvoeû, stala bludit’ i rastočala bludodejstvo tvoe na vsâkogo mimohodâŝego, otdavaâs’ emu. ¹⁶ I vzâla iz odežd tvoih, i sdelala sebe raznocvetnye vysoty, i bludodejstvovala na nih, kak nikogda ne slučitsâ i ne budet. ¹⁷ I vzâla narâdnye tvoi veŝi iz Moego zolota i iz Moego serebra, kotorye  dal tebe, i sdelala sebe mužskie izobraženiâ, i bludodejstvovala s nimi. ¹⁸ I vzâla uzorčatye plat’â tvoi, i odela ih imi, i stavila pered nimi elej Moj i fimiam Moj, ¹⁹ i hleb Moj, kotoryj  daval tebe, pšeničnuû muku, i elej, i med, kotorymi  pital tebâ, ty postavlâla pered nimi v priâtnoe blagovonie; i èto bylo, govorit Gospod’ Bog. ²⁰ I vzâla synovej tvoih i dočerej tvoih, kotoryh ty rodila Mne, i prinosila v žertvu na snedenie im. Malo li tebe bylo bludodejstvovat’? ²¹ No ty i synovej Moih zakolala i otdavala im, provodâ ih čerez ogon’. ²² I pri vseh tvoih merzostâh i bludodeâniâh tvoih ty ne vspomnila o dnâh ûnosti tvoej, kogda ty byla naga i nepokryta i brošena v krovi tvoej na popranie. ²³ I posle vseh zlodeânij tvoih,- gore, gore tebe! govorit Gospod’ Bog,- ²⁴ ty postroila sebe bludiliŝa i nadelala sebe vozvyšenij na vsâkoj ploŝadi; ²⁵ pri načale vsâkoj dorogi ustroila sebe vozvyšeniâ, pozorila krasotu tvoû i raskidyvala nogi tvoi dlâ vsâkogo mimohodâŝego, i umnožila bludodeâniâ tvoi. ²⁶ Bludila s synov’âmi Egipta, sosedâmi tvoimi, lûd’mi velikoroslymi, i umnožala bludodeâniâ tvoi, prognevlââ Menâ. ²⁷ I vot,  proster na tebâ ruku Moû, i umen’šil naznačennoe tebe, i otdal tebâ na proizvol nenavidâŝim tebâ dočerâm Filistimskim, kotorye ustydilis’ sramnogo povedeniâ tvoego. ²⁸ I bludila ty s synami Assura i ne nasytilas’; bludila s nimi, no tem ne udovol’stvovalas’; ²⁹ i umnožila bludodeâniâ tvoi v zemle Hanaanskoj do Haldei, no i tem ne udovol’stvovalas’. ³⁰ Kak istomleno dolžno byt’ serdce tvoe, govorit Gospod’ Bog, kogda ty vse èto delala, kak neobuzdannaâ bludnica! ³¹ Kogda ty stroila sebe bludiliŝa pri načale vsâkoj dorogi i delala sebe vozvyšeniâ na vsâkoj ploŝadi, ty byla ne kak bludnica, potomu čto otvergala podarki, ³² no kak prelûbodejnaâ žena, prinimaûŝaâ vmesto svoego muža čužih. ³³ Vsem bludnicam daût podarki, a ty sama davala podarki vsem lûbovnikam tvoim i podkupala ih, čtoby oni so vseh storon prihodili k tebe bludit’ s toboû. ³⁴ U tebâ v bludodeâniâh tvoih bylo protivnoe tomu, čto byvaet s ženŝinami: ne za toboû gonâlis’, no ty davala podarki, a tebe ne davali podarkov; i potomu ty postupala v protivnost’ drugim. ³⁵ Posemu vyslušaj, bludnica, slovo Gospodne! ³⁶ Tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto ty tak sypala den’gi tvoi, i v bludodeâniâh tvoih raskryvaema byla nagota tvoâ pered lûbovnikami tvoimi i pered vsemi merzkimi idolami tvoimi, i za krov’ synovej tvoih, kotoryh ty otdavala im, ³⁷ za to vot,  soberu vseh lûbovnikov tvoih, kotorymi ty uslaždalas’ i kotoryh ty lûbila, so vsemi temi, kotoryh nenavidela, i soberu ih otovsûdu protiv tebâ, i raskroû pered nimi nagotu tvoû, i uvidât ves’ sram tvoj. ³⁸  budu sudit’ tebâ sudom prelûbodejc i prolivaûŝih krov’,- i predam tebâ krovavoj ârosti i revnosti; ³⁹ predam tebâ v ruki ih, i oni razorât bludiliŝa tvoi, i raskidaût vozvyšeniâ tvoi, i sorvut s tebâ odeždy tvoi, i voz’mut narâdy tvoi, i ostavât tebâ nagoû i nepokrytoû. ⁴⁰ I sozovut na tebâ sobranie, i pob’ût tebâ kamnâmi, i razrubât tebâ mečami svoimi. ⁴¹ Sožgut domy tvoi ognem i soveršat nad toboû sud pered glazami mnogih žen; i položu konec bludu tvoemu, i ne budeš’ uže davat’ podarkov. ⁴² I utolû nad toboû gnev Moj, i otstupit ot tebâ negodovanie Moe, i uspokoûs’, i uže ne budu gnevat’sâ. ⁴³ Za to, čto ty ne vspomnila o dnâh ûnosti tvoej i vsem ètim razdražala Menâ, vot, i  povedenie tvoe obraŝu na tvoû golovu, govorit Gospod’ Bog, čtoby ty ne predavalas’ bolee razvratu posle vseh tvoih merzostej. ⁴⁴ Vot, vsâkij, kto govorit pritčami, možet skazat’ o tebe: “kakova mat’, takova i doč’”. ⁴⁵ Ty doč’ v mat’ tvoû, kotoraâ brosila muža svoego i detej svoih,- i ty sestra v sester tvoih, kotorye brosili mužej svoih i detej svoih. Mat’ vaša Hetteânka, i otec vaš Amorrej. ⁴⁶ Bol’šaâ že sestra tvoâ - Samariâ, s dočerâmi svoimi živuŝaâ vlevo ot tebâ; a men’šaâ sestra tvoâ, živuŝaâ ot tebâ vpravo, est’ Sodoma s dočerâmi ee. ⁴⁷ No ty i ne ih putâmi hodila i ne po ih merzostâm postupala; ètogo bylo malo: ty postupala razvratnee ih na vseh putâh tvoih. ⁴⁸ Živu Â, govorit Gospod’ Bog; Sodoma, sestra tvoâ, ne delala togo sama i ee dočeri, čto delala ty i dočeri tvoi. ⁴⁹ Vot v čem bylo bezzakonie Sodomy, sestry tvoej i dočerej ee: v gordosti, presyŝenii i prazdnosti, i ona ruki bednogo i niŝego ne podderživala. ⁵⁰ I vozgordilis’ oni, i delali merzosti pred licom Moim, i, uvidev èto,  otverg ih. ⁵¹ I Samariâ poloviny grehov tvoih ne nagrešila; ty prevzošla ih merzostâmi tvoimi, i čerez tvoi merzosti, kakie delala ty, sestry tvoi okazalis’ pravee tebâ. ⁵² Nesi že posramlenie tvoe i ty, kotoraâ osuždala sester tvoih; po greham tvoim, kakimi ty opozorila sebâ bolee ih, oni pravee tebâ. Krasnej že ot styda i ty, i nesi posramlenie tvoe, tak opravdav sester tvoih. ⁵³ No  vozvraŝu plen ih, plen Sodomy i dočerej ee, plen Samarii i dočerej ee, i meždu nimi plen plenennyh tvoih, ⁵⁴ daby ty nesla posramlenie tvoe i stydilas’ vsego togo, čto delala, služa dlâ nih utešeniem. ⁵⁵ I sestry tvoi, Sodoma i dočeri ee, vozvratâtsâ v prežnee sostoânie svoe; i Samariâ i dočeri ee vozvratâtsâ v prežnee sostoânie svoe, i ty i dočeri tvoi vozvratites’ v prežnee sostoânie vaše. ⁵⁶ O sestre tvoej Sodome i pomina ne bylo v ustah tvoih vo dni gordyni tvoej, ⁵⁷ dokole eŝe ne otkryto bylo nečestie tvoe, kak vo vremâ posramleniâ ot dočerej Sirii i vseh okružavših ee, ot dočerej Filistimy, smotrevših na tebâ s prezreniem so vseh storon. ⁵⁸ Za razvrat tvoj i za merzosti tvoi terpiš’ ty, govorit Gospod’. ⁵⁹ Ibo tak govorit Gospod’ Bog:  postuplû s toboû, kak postupila ty, prezrev klâtvu narušeniem soûza. ⁶⁰ No  vspomnû soûz Moj s toboû vo dni ûnosti tvoej i vosstanovlû s toboû večnyj soûz. ⁶¹ I ty vspomniš’ o putâh tvoih, i budet stydno tebe, kogda staneš’ prinimat’ k sebe sester tvoih, bol’ših tebâ, kak i men’ših tebâ, i kogda  budu davat’ tebe ih v dočerej, no ne ot tvoego soûza. ⁶²  vosstanovlû soûz Moj s toboû, i uznaeš’, čto  Gospod’, ⁶³ dlâ togo, čtoby ty pomnila i stydilas’, i čtoby vpered nel’zâ bylo tebe i rta otkryt’ ot styda, kogda  proŝu tebe vse, čto ty delala, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! predloži zagadku i skaži pritču k domu Izrailevu. ³ Skaži: tak govorit Gospod’ Bog: bol’šoj orel s bol’šimi kryl’âmi, s dlinnymi per’âmi, pušistyj, pestryj, priletel na Livan i snâl s kedra verhušku, ⁴ sorval verhnij iz molodyh pobegov ego i prines ego v zemlû Hanaanskuû, v gorode torgovcev položil ego; ⁵ i vzâl ot semeni ètoj zemli, i posadil na zemle semeni, pomestil u bol’ših vod, kak sažaût ivu. ⁶ I ono vyroslo, i sdelalos’ vinogradnoû lozoû, širokoû, nizkoû rostom, kotoroj vetvi klonilis’ k nej, i korni ee byli pod neû že, i stalo vinogradnoû lozoû, i dalo otrasli, i pustilo vetvi. ⁷ I eŝe byl orel s bol’šimi kryl’âmi i pušistyj; i vot, èta vinogradnaâ loza potânulas’ k nemu svoimi kornâmi i prosterla k nemu vetvi svoi, čtoby on polival ee iz borozd rassadnika svoego. ⁸ Ona byla posažena na horošem pole, u bol’ših vod, tak čto mogla puskat’ vetvi i prinosit’ plod, sdelat’sâ lozoû velikolepnoû. ⁹ Skaži: tak govorit Gospod’ Bog: budet li ej uspeh? Ne vyrvut li kornej ee, i ne oborvut li plodov ee, tak čto ona zasohnet? vse molodye vetvi, otrosšie ot nee, zasohnut. I ne s bol’šoû siloû i ne so mnogimi lûd’mi sorvut ee s kornej ee. ¹⁰ I vot, hotâ ona posažena, no budet li uspeh? Ne issohnet li ona, kak skoro kosnetsâ ee vostočnyj veter? issohnet na grâdah, gde vyrosla. ¹¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹² skaži mâtežnomu domu: razve ne znaete, čto èto značit? - Skaži: vot, prišel car’ Vavilonskij v Ierusalim, i vzâl carâ ego i knâzej ego, i privel ih k sebe v Vavilon. ¹³ I vzâl drugogo iz carskogo roda, i zaklûčil s nim soûz, i obâzal ego klâtvoû, i vzâl sil’nyh zemli toj s soboû, ¹⁴ čtoby carstvo bylo pokornoe, čtoby ne moglo podnât’sâ, čtoby sohranâem byl soûz i stoâl tverdo. ¹⁵ No tot otložilsâ ot nego, poslav poslov svoih v Egipet, čtoby dali emu konej i mnogo lûdej. Budet li emu uspeh? Uceleet li tot, kto èto delaet? On narušil soûz i uceleet li? ¹⁶ Živu Â, govorit Gospod’ Bog: v mestoprebyvanii carâ, kotoryj postavil ego carem, i kotoromu dannuû klâtvu on prezrel, i narušil soûz svoj s nim, on umret u nego v Vavilone. ¹⁷ S velikoû siloû i s mnogočislennym narodom faraon ničego ne sdelaet dlâ nego v ètoj vojne, kogda budet nasypan val i postroeny budut osadnye bašni na pogibel’ mnogih duš. ¹⁸ On prezrel klâtvu, čtoby narušit’ soûz, i vot, dal ruku svoû i sdelal vse èto; on ne uceleet. ¹⁹ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: živu Â! klâtvu Moû, kotoruû on prezrel, i soûz Moj, kotoryj on narušil,  obraŝu na ego golovu. ²⁰ I zakinu na nego set’ Moû, i pojman budet v teneta Moi; i privedu ego v Vavilon, i tam budu sudit’sâ s nim za verolomstvo ego protiv Menâ. ²¹ A vse beglecy ego iz vseh polkov ego padut ot meča, a ostavšiesâ razveâny budut po vsem vetram; i uznaete, čto Â, Gospod’, skazal èto. ²² Tak govorit Gospod’ Bog: i voz’mu  s veršiny vysokogo kedra, i posažu; s verhnih pobegov ego otorvu nežnuû otrasl’ i posažu na vysokoj i veličestvennoj gore. ²³ Na vysokoj gore Izrailevoj posažu ego, i pustit vetvi, i prineset plod, i sdelaetsâ veličestvennym kedrom, i budut obitat’ pod nim vsâkie pticy, vsâkie pernatye budut obitat’ v teni vetvej ego. ²⁴ I uznaût vse dereva polevye, čto Â, Gospod’, vysokoe derevo ponižaû, nizkoe derevo povyšaû, zeleneûŝee derevo issušaû, a suhoe derevo delaû cvetuŝim: Â, Gospod’, skazal i sdelaû.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² začem vy upotreblâete v zemle Izrailevoj ètu poslovicu, govorâ: “otcy eli kislyj vinograd, a u detej na zubah oskomina”? ³ Živu Â! govorit Gospod’ Bog,- ne budut vpered govorit’ poslovicu ètu v Izraile. ⁴ Ibo vot, vse duši - Moi: kak duša otca, tak i duša syna Moi: duša sogrešaûŝaâ, ta umret. ⁵ Esli kto praveden i tvorit sud i pravdu, ⁶ na gorah žertvennogo ne est i k idolam doma Izraileva ne obraŝaet glaz svoih, ženy bližnego svoego ne oskvernâet i k svoej žene vo vremâ očiŝeniâ nečistot ee ne približaetsâ, ⁷ nikogo ne pritesnâet, dolžniku vozvraŝaet zalog ego, hiŝeniâ ne proizvodit, hleb svoj daet golodnomu i nagogo pokryvaet odeždoû, ⁸ v rost ne otdaet i lihvy ne beret, ot nepravdy uderživaet ruku svoû, sud čeloveku s čelovekom proizvodit pravil’nyj, ⁹ postupaet po zapovedâm Moim i soblûdaet postanovleniâ Moi iskrenno: to on pravednik, on nepremenno budet živ, govorit Gospod’ Bog. ¹⁰ No esli u nego rodilsâ syn razbojnik, prolivaûŝij krov’, i delaet čto-nibud’ iz vsego togo, ¹¹ čego on sam ne delal sovsem, i na gorah est žertvennoe, i ženu bližnego svoego oskvernâet, ¹² bednogo i niŝego pritesnâet, nasil’no otnimaet, zaloga ne vozvraŝaet, i k idolam obraŝaet glaza svoi, delaet merzost’, ¹³ v rost daet i beret lihvu; to budet li on živ? Net, on ne budet živ. Kto delaet vse takie merzosti, tot nepremenno umret, krov’ ego budet na nem. ¹⁴ No esli u kogo rodilsâ syn, kotoryj, vidâ vse grehi otca svoego, kakie on delaet, vidit i ne delaet podobnogo im: ¹⁵ na gorah žertvennogo ne est, k idolam doma Izraileva ne obraŝaet glaz svoih, ženy bližnego svoego ne oskvernâet, ¹⁶ i čeloveka ne pritesnâet, zaloga ne beret, i nasil’no ne otnimaet, hleb svoj daet golodnomu, i nagogo pokryvaet odeždoû, ¹⁷ ot obidy bednomu uderživaet ruku svoû, rosta i lihvy ne beret, ispolnâet Moi poveleniâ i postupaet po zapovedâm Moim,- to sej ne umret za bezzakonie otca svoego; on budet živ. ¹⁸ A otec ego, tak kak on žestoko pritesnâl, grabil brata i nedobroe delal sredi naroda svoego, vot, on umret za svoe bezzakonie. ¹⁹ Vy govorite: “počemu že syn ne neset viny otca svoego?” Potomu čto syn postupaet zakonno i pravedno, vse ustavy Moi soblûdaet i ispolnâet ih; on budet živ. ²⁰ Duša sogrešaûŝaâ, ona umret; syn ne poneset viny otca, i otec ne poneset viny syna, pravda pravednogo pri nem i ostaetsâ, i bezzakonie bezzakonnogo pri nem i ostaetsâ. ²¹ I bezzakonnik, esli obratitsâ ot vseh grehov svoih, kakie delal, i budet soblûdat’ vse ustavy Moi i postupat’ zakonno i pravedno, živ budet, ne umret. ²² Vse prestupleniâ ego, kakie delal on, ne pripomnâtsâ emu: v pravde svoej, kotoruû budet delat’, on živ budet. ²³ Razve  hoču smerti bezzakonnika? govorit Gospod’ Bog. Ne togo li, čtoby on obratilsâ ot putej svoih i byl živ? ²⁴ I pravednik, esli otstupit ot pravdy svoej i budet postupat’ nepravedno, budet delat’ vse te merzosti, kakie delaet bezzakonnik, budet li on živ? vse dobrye dela ego, kakie on delal, ne pripomnâtsâ; za bezzakonie svoe, kakoe delaet, i za grehi svoi, v kakih grešen, on umret. ²⁵ No vy govorite: “ne prav put’ Gospoda!” Poslušajte, dom Izrailev! Moj li put’ ne prav? ne vaši li puti ne pravy? ²⁶ Esli pravednik otstupaet ot pravdy svoej i delaet bezzakonie i za to umiraet, to on umiraet za bezzakonie svoe, kotoroe sdelal. ²⁷ I bezzakonnik, esli obraŝaetsâ ot bezzakoniâ svoego, kakoe delal, i tvorit sud i pravdu,- k žizni vozvratit dušu svoû. ²⁸ Ibo on uvidel i obratilsâ ot vseh prestuplenij svoih, kakie delal; on budet živ, ne umret. ²⁹ A dom Izrailev govorit: “ne prav put’ Gospoda!” Moi li puti ne pravy, dom Izrailev? ne vaši li puti ne pravy? ³⁰ Posemu  budu sudit’ vas, dom Izrailev, každogo po putâm ego, govorit Gospod’ Bog; pokajtes’ i obratites’ ot vseh prestuplenij vaših, čtoby nečestie ne bylo vam pretknoveniem. ³¹ Otvergnite ot sebâ vse grehi vaši, kotorymi sogrešali vy, i sotvorite sebe novoe serdce i novyj duh; i začem vam umirat’, dom Izrailev? ³² Ibo  ne hoču smerti umiraûŝego, govorit Gospod’ Bog; no obratites’ i živite

¹ A ty podnimi plač o knâz’âh Izrailâ ² i skaži: čto za l’vica mat’ tvoâ? raspoložilas’ sredi l’vov, meždu molodymi l’vami rastila l’venkov svoih. ³ I vskormila odnogo iz l’venkov svoih; on sdelalsâ molodym l’vom i naučilsâ lovit’ dobyču, el lûdej. ⁴ I uslyšali o nem narody; on pojman byl v âmu ih, i v cepâh otveli ego v zemlû Egipetskuû. ⁵ I kogda, poždav, uvidela ona, čto nadežda ee propala, togda vzâla drugogo iz l’venkov svoih i sdelala ego molodym l’vom. ⁶ I, sdelavšis’ molodym l’vom, on stal hodit’ meždu l’vami i naučilsâ lovit’ dobyču, el lûdej ⁷ i oskvernâl vdov ih i goroda ih opustošal; i opustela zemlâ i vse seleniâ ee ot rykaniâ ego. ⁸ Togda vosstali na nego narody iz okrestnyh oblastej i raskinuli na nego set’ svoû; on pojman byl v âmu ih. ⁹ I posadili ego v kletku na cepi i otveli ego k carû Vavilonskomu; otveli ego v krepost’, čtoby ne slyšen uže byl golos ego na gorah Izrailevyh. ¹⁰ Tvoâ mat’ byla, kak vinogradnaâ loza, posažennaâ u vody; plodovita i vetvista byla ona ot obiliâ vody. ¹¹ I byli u nee vetvi krepkie dlâ skipetrov vlastitelej, i vysoko podnâlsâ stvol ee meždu gustymi vetvâmi; i vydavalas’ ona vysotoû svoeû so množestvom vetvej svoih. ¹² No vo gneve vyrvana, brošena na zemlû, i vostočnyj veter issušil plod ee; ottorženy i issohli krepkie vetvi ee, ogon’ požral ih. ¹³ A teper’ ona peresažena v pustynû, v zemlû suhuû i žažduŝuû. ¹⁴ I vyšel ogon’ iz stvola vetvej ee, požral plody ee i ne ostalos’ na nej vetvej krepkih dlâ skipetra vlastitelâ. Èto plačevnaâ pesn’, i ostanetsâ dlâ plača.

¹ V sed’mom godu, v pâtom mesâce, v desâtyj den’ mesâca, prišli muži iz starejšin Izrailevyh voprosit’ Gospoda i seli pered licom moim. ² I bylo ko mne slovo Gospodne: ³ syn čelovečeskij! govori so starejšinami Izrailevymi i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vy prišli voprosit’ Menâ? Živu Â, ne dam vam otveta, govorit Gospod’ Bog. ⁴ Hočeš’ li sudit’sâ s nimi, hočeš’ li sudit’sâ, syn čelovečeskij? vyskaži im merzosti otcov ih ⁵ i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: v tot den’, kogda  izbral Izrailâ i, podnâv ruku Moû, poklâlsâ plemeni doma Iakovleva, i otkryl Sebâ im v zemle Egipetskoj, i, podnâv ruku, skazal im: “ Gospod’ Bog vaš!”- ⁶ v tot den’, podnâv ruku Moû,  poklâlsâ im vyvesti ih iz zemli Egipetskoj v zemlû, kotoruû  usmotrel dlâ nih, tekuŝuû molokom i medom, krasu vseh zemel’, ⁷ i skazal im: otvergnite každyj merzosti ot očej vaših i ne oskvernâjte sebâ idolami Egipetskimi:  Gospod’ Bog vaš. ⁸ No oni vozmutilis’ protiv Menâ i ne hoteli slušat’ Menâ; nikto ne otverg merzostej ot očej svoih i ne ostavil idolov Egipetskih. I  skazal: izol’û na nih gnev Moj, istoŝu na nih ârost’ Moû sredi zemli Egipetskoj. ⁹ No  postupil radi imeni Moego, čtoby ono ne hulilos’ pered narodami, sredi kotoryh nahodilis’ oni i pered glazami kotoryh  otkryl Sebâ im, čtoby vyvesti ih iz zemli Egipetskoj. ¹⁰ I  vyvel ih iz zemli Egipetskoj i privel ih v pustynû, ¹¹ i dal im zapovedi Moi, i ob"âvil im Moi postanovleniâ, ispolnââ kotorye čelovek živ byl by čerez nih; ¹² dal im takže subboty Moi, čtoby oni byli znameniem meždu Mnoû i imi, čtoby znali, čto  Gospod’, osvâŝaûŝij ih. ¹³ No dom Izrailev vozmutilsâ protiv Menâ v pustyne: po zapovedâm Moim ne postupali i otvergli postanovleniâ Moi, ispolnââ kotorye čelovek živ byl by čerez nih, i subboty Moi narušali, i  skazal: izol’û na nih ârost’ Moû v pustyne, čtoby istrebit’ ih. ¹⁴ No  postupil radi imeni Moego, čtoby ono ne hulilos’ pered narodami, v glazah kotoryh  vyvel ih. ¹⁵ Daže Â, podnâv ruku Moû protiv nih v pustyne, poklâlsâ, čto ne vvedu ih v zemlû, kotoruû  naznačil,- tekuŝuû molokom i medom, krasu vseh zemel’, ¹⁶ za to, čto oni otvergli postanovleniâ Moi, i ne postupali po zapovedâm Moim, i narušali subboty Moi; ibo serdce ih stremilos’ k idolam ih. ¹⁷ No oko Moe požalelo pogubit’ ih; i  ne istrebil ih v pustyne. ¹⁸ I govoril  synov’âm ih v pustyne: ne hodite po pravilam otcov vaših, i ne soblûdajte ustanovlenij ih, i ne oskvernâjte sebâ idolami ih. ¹⁹  Gospod’ Bog vaš: po Moim zapovedâm postupajte, i Moi ustavy soblûdajte, i ispolnâjte ih. ²⁰ I svâtite subboty Moi, čtoby oni byli znameniem meždu Mnoû i vami, daby vy znali, čto  Gospod’ Bog vaš. ²¹ No i synov’â vozmutilis’ protiv Menâ: po zapovedâm Moim ne postupali i ustavov Moih ne soblûdali, ne ispolnâli togo, čto ispolnââ čelovek byl by živ, narušali subboty Moi,- i  skazal: izol’û na nih gnev Moj, istoŝu nad nimi ârost’ Moû v pustyne; ²² no  otklonil ruku Moû i postupil radi imeni Moego, čtoby ono ne hulilos’ pered narodami, pered glazami kotoryh  vyvel ih. ²³ Takže, podnâv ruku Moû v pustyne,  poklâlsâ rasseât’ ih po narodam i razveât’ ih po zemlâm ²⁴ za to, čto oni postanovlenij Moih ne ispolnâli i zapovedi Moi otvergli, i narušali subboty moi, i glaza ih obraŝalis’ k idolam otcov ih. ²⁵ I popustil im učreždeniâ nedobrye i postanovleniâ, ot kotoryh oni ne mogli byt’ živy, ²⁶ i popustil im oskvernit’sâ žertvoprinošeniâmi ih, kogda oni stali provodit’ čerez ogon’ vsâkij pervyj plod utroby, čtoby razorit’ ih, daby znali, čto  Gospod’. ²⁷ Posemu govori domu Izrailevu, syn čelovečeskij, i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vot čem eŝe hulili Menâ otcy vaši, verolomno postupaâ protiv Menâ: ²⁸  privel ih v zemlû, kotoruû klâtvenno obeŝal dat’ im, podnâv ruku Moû,- a oni, vysmotrev sebe vsâkij vysokij holm i vsâkoe vetvistoe derevo, stali zakolat’ tam žertvy svoi, i stavili tam oskorbitel’nye dlâ Menâ prinošeniâ svoi i blagovonnye kureniâ svoi, i vozlivali tam vozliâniâ svoi. ²⁹ I  govoril im: čto èto za vysota, kuda hodite vy? poètomu imenem Bama nazyvaetsâ ona i do sego dnâ. ³⁰ Posemu skaži domu Izrailevu: tak govorit Gospod’ Bog: ne oskvernâete li vy sebâ po primeru otcov vaših i ne bludodejstvuete li vsled merzostej ih? ³¹ Prinosâ dary vaši i provodâ synovej vaših čerez ogon’, vy oskvernâete sebâ vsemi idolami vašimi do sego dnâ, i hotite voprosit’ Menâ, dom Izrailev? živu Â, govorit Gospod’ Bog, ne dam vam otveta. ³² I čto prihodit vam na um, sovsem ne sbudetsâ. Vy govorite: “budem, kak âzyčniki, kak plemena inozemnye, služit’ derevu i kamnû”. ³³ Živu Â, govorit Gospod’ Bog: rukoû krepkoû i myšceû prostertoû i izliâniem ârosti budu gospodstvovat’ nad vami. ³⁴ I vyvedu vas iz narodov i iz stran, po kotorym vy rasseâny, i soberu vas rukoû krepkoû i myšceû prostertoû i izliâniem ârosti. ³⁵ I privedu vas v pustynû narodov, i tam budu sudit’sâ s vami licom k licu. ³⁶ Kak  sudilsâ s otcami vašimi v pustyne zemli Egipetskoj, tak budu sudit’sâ s vami, govorit Gospod’ Bog. ³⁷ I provedu vas pod žezlom i vvedu vas v uzy zaveta. ³⁸ I vydelû iz vas mâtežnikov i nepokornyh Mne. Iz zemli prebyvaniâ ih vyvedu ih, no v zemlû Izrailevu oni ne vojdut, i uznaete, čto  Gospod’. ³⁹ A vy, dom Izrailev, tak govorit Gospod’ Bog,- idite každyj k svoim idolam i služite im, esli Menâ ne slušaete, no ne oskvernâjte bolee svâtogo imeni Moego darami vašimi i idolami vašimi, ⁴⁰ potomu čto na Moej svâtoj gore, na gore vysokoj Izrailevoj,- govorit Gospod’ Bog,- tam budet služit’ Mne ves’ dom Izrailev,- ves’, skol’ko ni est’ ego na zemle; tam  s blagovoleniem primu ih i tam potrebuû prinošenij vaših i načatkov vaših so vsemi svâtynâmi vašimi. ⁴¹ Primu vas, kak blagovonnoe kurenie, kogda vyvedu vas iz narodov i soberu vas iz stran, po kotorym vy rasseâny, i budu svâtit’sâ v vas pered glazami narodov. ⁴² I uznaete, čto  Gospod’, kogda vvedu vas v zemlû Izrailevu,- v zemlû, kotoruû  klâlsâ dat’ otcam vašim, podnâv ruku Moû. ⁴³ I vspomnite tam o putâh vaših i obo vseh delah vaših, kakimi vy oskvernâli sebâ, i vozgnušaetes’ samimi soboû za vse zlodeâniâ vaši, kakie vy delali. ⁴⁴ I uznaete, čto  Gospod’, kogda budu postupat’ s vami radi imeni Moego, ne po zlym vašim putâm i vašim delam razvratnym, dom Izrailev,- govorit Gospod’ Bog. ⁴⁵ I bylo ko mne slovo Gospodne: ⁴⁶ syn čelovečeskij! obrati lice tvoe na put’ k poludnû, i proiznesi slovo na polden’, i izreki proročestvo na les ûžnogo polâ. ⁴⁷ I skaži ûžnomu lesu: slušaj slovo Gospoda; tak govorit Gospod’ Bog: vot,  zažgu v tebe ogon’, i on požret v tebe vsâkoe derevo zeleneûŝee i vsâkoe derevo suhoe; ne pogasnet pylaûŝij plamen’, i vse budet opaleno im ot ûga do severa. ⁴⁸ I uvidit vsâkaâ plot’, čto Â, Gospod’, zažeg ego, i on ne pogasnet. ⁴⁹ I skazal â: o, Gospodi Bože! oni govorât obo mne: “ne govorit li on pritči?”

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k Ierusalimu i proiznesi slovo na svâtiliŝa, i izreki proročestvo na zemlû Izrailevu, ³ i skaži zemle Izrailevoj: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, i izvleku meč Moj iz nožen ego i istreblû u tebâ pravednogo i nečestivogo. ⁴ A dlâ togo, čtoby istrebit’ u tebâ pravednogo i nečestivogo, meč Moj iz nožen svoih pojdet na vsâkuû plot’ ot ûga do severa. ⁵ I uznaet vsâkaâ plot’, čto Â, Gospod’, izvlek meč Moj iz nožen ego, i on uže ne vozvratitsâ. ⁶ Ty že, syn čelovečeskij, stenaj, sokrušaâ bedra tvoi, i v goresti stenaj pered glazami ih. ⁷ I kogda skažut tebe: “otčego ty stenaeš’?”, skaži: “ot sluha, čto idet”,- i rastaet vsâkoe serdce, i vse ruki opustâtsâ, i vsâkij duh iznemožet, i vse koleni zadrožat, kak voda. Vot, èto pridet i sbudetsâ, govorit Gospod’ Bog. ⁸ I bylo ko mne slovo Gospodne: ⁹ syn čelovečeskij! izreki proročestvo i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: skaži: meč, meč naostren i vyčiŝen; ¹⁰ naostren dlâ togo, čtoby bol’še zakolat’; vyčiŝen, čtoby sverkal, kak molniâ. Radovat’sâ li nam, čto žezl syna Moego preziraet vsâkoe derevo? ¹¹  dal ego vyčistit’, čtoby vzât’ v ruku; uže naostren ètot meč i vyčiŝen, čtoby otdat’ ego v ruku ubijcy. ¹² Stenaj i rydaj, syn čelovečeskij, ibo on - na narod Moj, na vseh knâzej Izrailâ; oni otdany budut pod meč s narodom Moim; posemu udarâj sebâ po bedram. ¹³ Ibo on uže ispytan. I čto, esli on preziraet i žezl? sej ne ustoit, govorit Gospod’ Bog. ¹⁴ Ty že, syn čelovečeskij, proročestvuj i udarâj rukoû ob ruku; i udvoitsâ meč i utroitsâ, meč na poražaemyh, meč na poraženie velikogo, pronikaûŝij vo vnutrennost’ žiliŝ ih. ¹⁵ Čtoby rastaâli serdca i čtoby pavših bylo bolee,  u vseh vorot ih postavlû groznyj meč, uvy! sverkaûŝij, kak molniâ, naostrennyj dlâ zaklaniâ. ¹⁶ Soberis’ i idi napravo ili idi nalevo, kuda by ni obratilos’ lico tvoe. ¹⁷ I  budu rukopleskat’ i utolû gnev Moj; Â, Gospod’, skazal. ¹⁸ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁹ i ty, syn čelovečeskij, predstav’ sebe dve dorogi, po kotorym dolžno idti meču carâ Vavilonskogo,- obe oni dolžny vyhodit’ iz odnoj zemli; i načertaj ruku, načertaj pri načale dorog v goroda. ²⁰ Predstav’ dorogu, po kotoroj meč šel by v Ravvu synov Ammonovyh i v Iudeû, v ukreplennyj Ierusalim; ²¹ potomu čto car’ Vavilonskij ostanovilsâ na rasput’e, pri načale dvuh dorog, dlâ gadan’â: trâset strely, voprošaet terafimov, rassmatrivaet pečen’. ²² V pravoj ruke u nego gadan’e: “v Ierusalim”, gde dolžno postavit’ tarany, otkryt’ dlâ poboiŝa usta, vozvysit’ golos dlâ voennogo krika, podvesti tarany k vorotam, nasypat’ val, postroit’ osadnye bašni. ²³ Èto gadan’e pokazalos’ v glazah ih lživym; no tak kak oni klâlis’ klâtvoû, to on, vspomniv o takom ih verolomstve, položil vzât’ ego. ²⁴ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: tak kak vy sami privodite na pamât’ bezzakonie vaše, delaâ âvnymi prestupleniâ vaši, vystavlââ na vid grehi vaši vo vseh delah vaših, i sami privodite èto na pamât’, to vy budete vzâty rukami. ²⁵ I ty, nedostojnyj, prestupnyj vožd’ Izrailâ, kotorogo den’ nastupil nyne, kogda nečestiû ego položen budet konec! ²⁶ tak govorit Gospod’ Bog: snimi s sebâ diademu i složi venec; ètogo uže ne budet; unižennoe vozvysitsâ i vysokoe unizitsâ. ²⁷ Nizložu, nizložu, nizložu, i ego ne budet, dokole ne pridet Tot, Komu prinadležit on, i  dam Emu. ²⁸ I ty, syn čelovečeskij, izreki proročestvo i skaži: tak govorit Gospod’ Bog o synah Ammona i o ponošenii ih; i skaži: meč, meč obnažen dlâ zaklaniâ, vyčiŝen dlâ istrebleniâ, čtoby sverkal, kak molniâ, ²⁹ čtoby, togda kak predstavlâût tebe pustye videniâ i ložno gadaût tebe, i tebâ priložil k obezglavlennym nečestivcam, kotoryh den’ nastupil, kogda nečestiû ih položen budet konec. ³⁰ Vozvratit’ li ego v nožny ego? - na meste, gde ty sotvoren, na zemle proishoždeniâ tvoego budu sudit’ tebâ: ³¹ i izol’û na tebâ negodovanie Moe, dohnu na tebâ ognem ârosti Moej i otdam tebâ v ruki lûdej svirepyh, opytnyh v ubijstve. ³² Ty budeš’ piŝeû ognû, krov’ tvoâ ostanetsâ na zemle; ne budut i vspominat’ o tebe; ibo Â, Gospod’, skazal èto.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² i ty, syn čelovečeskij, hočeš’ li sudit’, sudit’ gorod krovej? vyskaži emu vse merzosti ego. ³ I skaži: tak govorit Gospod’ Bog: o, gorod, prolivaûŝij krov’ sredi sebâ, čtoby nastupilo vremâ tvoe, i delaûŝij u sebâ idolov, čtoby oskvernât’ sebâ! ⁴ Krov’û, kotoruû ty prolil, ty sdelal sebâ vinovnym, i idolami, kakih ty nadelal, ty oskvernil sebâ, i priblizil dni tvoi, i dostig godiny tvoej. Za èto otdam tebâ na posmeânie narodam, na poruganie vsem zemlâm. ⁵ Blizkie i dalekie ot tebâ budut rugat’sâ nad toboû, oskvernivšim imâ tvoe, proslavivšimsâ bujstvom. ⁶ Vot, načal’stvuûŝie u Izrailâ, každyj po mere sil svoih, byli u tebâ, čtoby prolivat’ krov’. ⁷ U tebâ otca i mat’ zloslovât, prišel’cu delaût obidu sredi tebâ, sirotu i vdovu pritesnâût u tebâ. ⁸ Svâtyn’ Moih ty ne uvažaeš’ i subboty Moi narušaeš’. ⁹ Klevetniki nahodâtsâ v tebe, čtoby prolivat’ krov’, i na gorah edât u tebâ idoložertvennoe, sredi tebâ proizvodât gnusnost’. ¹⁰ Nagotu otca otkryvaût u tebâ, ženu vo vremâ očiŝeniâ nečistot ee nasiluût u tebâ. ¹¹ Inoj delaet merzost’ s ženoû bližnego svoego, inoj oskvernâet snohu svoû, inoj nasiluet sestru svoû, doč’ otca svoego. ¹² Vzâtki berut u tebâ, čtoby prolivat’ krov’; ty bereš’ rost i lihvu i nasiliem vymogaeš’ koryst’ u bližnego tvoego, a Menâ zabyl, govorit Gospod’ Bog. ¹³ I vot,  vsplesnul rukami Moimi o korystolûbii tvoem, kakoe obnaruživaetsâ u tebâ, i o krovoprolitii, kotoroe soveršaetsâ sredi tebâ. ¹⁴ Ustoit li serdce tvoe, budut li tverdy ruki tvoi v te dni, v kotorye budu dejstvovat’ protiv tebâ? Â, Gospod’, skazal i sdelaû. ¹⁵ I rasseû tebâ po narodam, i razveû tebâ po zemlâm, i položu konec merzostâm tvoim sredi tebâ. ¹⁶ I sdelaeš’ sam sebâ prezrennym pered glazami narodov, i uznaeš’, čto  Gospod’. ¹⁷ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁸ syn čelovečeskij! dom Izrailev sdelalsâ u Menâ izgar’û; vse oni - olovo, med’ i železo i svinec v gornile, sdelalis’, kak izgar’ serebra. ¹⁹ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: tak kak vse vy sdelalis’ izgar’û, za to vot,  soberu vas v Ierusalim. ²⁰ Kak v gornilo kladut vmeste serebro, i med’, i železo, i svinec, i olovo, čtoby razdut’ na nih ogon’ i rasplavit’; tak  vo gneve Moem i v ârosti Moej soberu, i položu, i rasplavlû vas. ²¹ Soberu vas i dohnu na vas ognem negodovaniâ Moego, i rasplavites’ sredi nego. ²² Kak serebro rasplavlâetsâ v gornile, tak rasplavites’ i vy sredi nego, i uznaete, čto Â, Gospod’, izlil ârost’ Moû na vas. ²³ I bylo ko mne slovo Gospodne: ²⁴ syn čelovečeskij! skaži emu: ty - zemlâ neočiŝennaâ, ne orošaemaâ doždem v den’ gneva! ²⁵ Zagovor prorokov ee sredi nee - kak lev rykaûŝij, terzaûŝij dobyču; s"edaût duši, obiraût imuŝestvo i dragocennosti i umnožaût čislo vdov. ²⁶ Svâŝenniki ee narušaût zakon Moj i oskvernâût svâtyni Moi, ne otdelâût svâtogo ot nesvâtogo i ne ukazyvaût različiâ meždu čistym i nečistym, i ot subbot Moih oni zakryli glaza svoi, i  uničižen u nih. ²⁷ Knâz’â u nee kak volki, pohiŝaûŝie dobyču; prolivaût krov’, gubât duši, čtoby priobresti koryst’. ²⁸ A proroki ee vse zamazyvaût grâz’û, vidât pustoe i predskazyvaût im ložnoe, govorâ: “tak govorit Gospod’ Bog”, togda kak ne govoril Gospod’. ²⁹ A v narode ugnetaût drug druga, grabât i pritesnâût bednogo i niŝego, i prišel’ca ugnetaût nespravedlivo. ³⁰ Iskal  u nih čeloveka, kotoryj postavil by stenu i stal by predo Mnoû v prolome za siû zemlû, čtoby  ne pogubil ee, no ne našel. ³¹ Itak izol’û na nih negodovanie Moe, ognem ârosti Moej istreblû ih, povedenie ih obraŝu im na golovu, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! byli dve ženŝiny, dočeri odnoj materi, ³ i bludili oni v Egipte, bludili v svoej molodosti; tam izmâty grudi ih, i tam rastlili devstvennye soscy ih. ⁴ Imena im: bol’šoj - Ogola, a sestre ee - Ogoliva. I byli oni Moimi, i roždali synovej i dočerej; i imenovalis’ - Ogola Samarieû, a Ogoliva Ierusalimom. ⁵ I stala Ogola bludit’ ot Menâ i pristrastilas’ k svoim lûbovnikam, k Assiriânam, k sosedâm svoim, ⁶ k odevavšimsâ v tkani âhontovogo cveta, k oblastenačal’nikam i gradopravitelâm, ko vsem krasivym ûnošam, vsadnikam, ezdâŝim na konâh; ⁷ i rastočala bludodeâniâ svoi so vsemi otbornymi iz synov Assura, i oskvernâla sebâ vsemi idolami teh, k komu ni pristraŝalas’; ⁸ ne perestavala bludit’ i s Egiptânami, potomu čto oni s neû spali v molodosti ee i rastlevali devstvennye soscy ee, i izlivali na nee pohot’ svoû. ⁹ Za to  i otdal ee v ruki lûbovnikov ee, v ruki synov Assura, k kotorym ona pristrastilas’. ¹⁰ Oni otkryli nagotu ee, vzâli synovej ee i dočerej ee, a ee ubili mečom. I ona sdelalas’ pozorom meždu ženŝinami, kogda soveršili nad neû kazn’. ¹¹ Sestra ee, Ogoliva, videla èto, i eŝe razvraŝennee byla v lûbvi svoej, i bluženie ee prevzošlo bluženie sestry ee. ¹² Ona pristrastilas’ k synam Assurovym, k oblastenačal’nikam i gradopravitelâm, sosedâm ee, pyšno odetym, k vsadnikam, ezdâŝim na konâh, ko vsem otbornym ûnošam. ¹³ I  videl, čto ona oskvernila sebâ, i čto u obeih ih odna doroga. ¹⁴ No èta eŝe umnožila bludodeâniâ svoi, potomu čto, uvidev vyrezannyh na stene mužčin, kraskami narisovannye izobraženiâ Haldeev, ¹⁵ opoâsannyh po čreslam svoim poâsom, s roskošnymi na golove ih povâzkami, imeûŝih vid voenačal’nikov, pohožih na synov Vavilona, kotoryh rodina zemlâ Haldejskaâ, ¹⁶ ona vlûbilas’ v nih po odnomu vzglâdu očej svoih i poslala k nim v Haldeû poslov. ¹⁷ I prišli k nej syny Vavilona na lûbovnoe lože, i oskvernili ee bludodejstvom svoim, i ona oskvernila sebâ imi; i otvratilas’ ot nih duša ee. ¹⁸ Kogda že ona âvno predalas’ bludodeâniâm svoim i otkryla nagotu svoû, togda i ot nee otvratilas’ duša Moâ, kak otvratilas’ duša Moâ ot sestry ee. ¹⁹ I ona umnožala bludodeâniâ svoi, vspominaâ dni molodosti svoej, kogda bludila v zemle Egipetskoj; ²⁰ i pristrastilas’ k lûbovnikam svoim, u kotoryh plot’ - plot’ oslinaâ, i pohot’, kak u žerebcov. ²¹ Tak ty vspomnila rasputstvo molodosti tvoej, kogda Egiptâne žali soscy tvoi iz-za devstvennyh grudej tvoih. ²² Posemu, Ogoliva, tak govorit Gospod’ Bog: vot,  vozbužu protiv tebâ lûbovnikov tvoih, ot kotoryh otvratilas’ duša tvoâ, i privedu ih protiv tebâ so vseh storon: ²³ synov Vavilona i vseh Haldeev, iz Pehoda, iz Šoa i Koa, i s nimi vseh synov Assura, krasivyh ûnošej, oblaste-načal’nikov i gradopravitelej, sanovnyh i imenityh, vseh iskusnyh naezdnikov. ²⁴ I pridut na tebâ s oružiem, s konâmi i kolesnicami i s množestvom naroda, i obstupât tebâ krugom v latah, so ŝitami i v šlemah, i otdam im tebâ na sud, i budut sudit’ tebâ svoim sudom. ²⁵ I obraŝu revnost’ Moû protiv tebâ, i postupât s toboû ârostno: otrežut u tebâ nos i uši, a ostal’noe tvoe ot meča padet; voz’mut synovej tvoih i dočerej tvoih, a ostal’noe tvoe ognem budet požrano; ²⁶ i snimut s tebâ odeždy tvoi, voz’mut narâdy tvoi. ²⁷ I položu konec rasputstvu tvoemu i bluženiû tvoemu, prinesennomu iz zemli Egipetskoj, i ne budeš’ obraŝat’ k nim glaz tvoih, i o Egipte uže ne vspomniš’. ²⁸ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: vot,  predaû tebâ v ruki teh, kotoryh ty voznenavidela, v ruki teh, ot kotoryh otvratilas’ duša tvoâ. ²⁹ I postupât s toboû žestoko, i voz’mut u tebâ vse, nažitoe trudami, i ostavât tebâ nagoû i nepokrytoû, i otkryta budet sramnaâ nagota tvoâ, i rasputstvo tvoe, i bludodejstvo tvoe. ³⁰ Èto budet sdelano s toboû za bludodejstvo tvoe s narodami, kotoryh idolami ty oskvernila sebâ. ³¹ Ty hodila dorogoû sestry tvoej; za to i dam v ruku tebe čašu ee. ³² Tak govorit Gospod’ Bog: ty budeš’ pit’ čašu sestry tvoej, glubokuû i širokuû, i podvergneš’sâ posmeâniû i pozoru, po ogromnoj vmestitel’nosti ee. ³³ Op’âneniâ i goresti budeš’ ispolnena: čaša užasa i opustošeniâ - čaša sestry tvoej, Samarii! ³⁴ I vyp’eš’ ee, i osušiš’, i čerepki ee obližeš’, i grudi tvoi isterzaeš’: ibo  skazal èto, govorit Gospod’ Bog. ³⁵ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: tak kak ty zabyla Menâ i otvratilas’ ot Menâ, to i terpi za bezzakonie tvoe i za bludodejstvo tvoe. ³⁶ I skazal mne Gospod’: syn čelovečeskij! hočeš’ li sudit’ Ogolu i Ogolivu? vyskaži im merzosti ih; ³⁷ ibo oni prelûbo-dejstvovali, i krov’ na rukah ih, i s idolami svoimi prelûbodejstvovali, i synovej svoih, kotoryh rodili Mne, čerez ogon’ provodili v piŝu im. ³⁸ Eŝe vot čto oni delali Mne: oskvernâli svâtiliŝe Moe v tot že den’, i narušali subboty Moi; ³⁹ potomu čto, kogda oni zakolali detej svoih dlâ idolov svoih, v tot že den’ prihodili v svâtiliŝe Moe, čtoby oskvernât’ ego: vot kak postupali oni v dome Moem! ⁴⁰ Krome sego posylali za lûd’mi, prihodivšimi izdaleka; k nim otpravlâli poslov, i vot, oni prihodili, i ty dlâ nih umyvalas’, sur’mila glaza tvoi i ukrašalas’ narâdami, ⁴¹ i sadilis’ na velikolepnoe lože, pered kotorym prigotovlâem byl stol i na kotorom predlagala ty blagovonnye kureniâ Moi i elej Moj. ⁴² I razdavalsâ golos naroda, likovavšego u nee, i k lûdâm iz tolpy narodnoj vvodimy byli p’ânicy iz pustyni; i oni vozlagali na ruki ih zapâst’â i na golovy ih krasivye venki. ⁴³ Togda skazal  ob odrâhlevšej v prelûbodejstve: teper’ končatsâ bludodeâniâ ee vmeste s neû. ⁴⁴ No prihodili k nej, kak prihodât k žene bludnice, tak prihodili k Ogole i Ogolive, k rasputnym ženam. ⁴⁵ No muži pravednye budut sudit’ ih; oni budut sudit’ ih sudom prelûbodejc i sudom prolivaûŝih krov’, potomu čto oni prelûbodejki, i u nih krov’ na rukah. ⁴⁶ Ibo tak skazal Gospod’ Bog: sozvat’ na nih sobranie i predat’ ih ozlobleniû i grabežu. ⁴⁷ I sobranie pob’et ih kamnâmi, i izrubit ih mečami svoimi, i ub’et synovej ih i dočerej ih, i domy ih sožžet ognem. ⁴⁸ Tak položu konec rasputstvu na sej zemle, i vse ženŝiny primut urok, i ne budut delat’ sramnyh del podobno vam; ⁴⁹ i vozložat na vas vaše rasputstvo, i ponesete nakazanie za grehi s idolami vašimi, i uznaete, čto  Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne v devâtom godu, v desâtom mesâce, v desâtyj den’ mesâca: ² syn čelovečeskij! zapiši sebe imâ ètogo dnâ, ètogo samogo dnâ: v ètot samyj den’ car’ Vavilonskij podstupit k Ierusalimu. ³ I proiznesi na mâtežnyj dom pritču, i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: postav’ kotel, postav’ i nalej v nego vody; ⁴ složi v nego kuski mâsa, vse lučšie kuski, bedra i pleča, i napolni otbornymi kostâmi; ⁵ otbornyh ovec voz’mi, i razožgi pod nim kosti, i kipâti do togo, čtoby i kosti razvarilis’ v nem. ⁶ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: gore gorodu krovej! gore kotlu, v kotorom est’ nakip’ i s kotorogo nakip’ ego ne shodit! kusok za kuskom ego vybrasyvajte iz nego, ne vybiraâ po žrebiû. ⁷ Ibo krov’ ego sredi nego; on ostavil ee na goloj skale; ne na zemlû prolival ee, gde ona mogla by pokryt’sâ pyl’û. ⁸ Čtoby vozbudit’ gnev dlâ soveršeniâ mŝeniâ,  ostavil krov’ ego na goloj skale, čtoby ona ne skrylas’. ⁹ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: gore gorodu krovej! i  razložu bol’šoj koster. ¹⁰ Pribav’ drov, razvedi ogon’, vyvari mâso; pust’ vse sgustitsâ, i kosti peregorât. ¹¹ I kogda kotel budet pust, postav’ ego na ugol’â, čtoby on razgorelsâ, i čtoby med’ ego raskalilas’, i rasplavilas’ v nem nečistota ego, i vsâ nakip’ ego isčezla. ¹² Trud budet tâželyj; no bol’šaâ nakip’ ego ne sojdet s nego; i v ogne ostanetsâ na nem nakip’ ego. ¹³ V nečistote tvoej takaâ merzost’, čto, skol’ko  ni čiŝu tebâ, ty vse nečist; ot nečistoty tvoej ty i vpred’ ne očistiš’sâ, dokole ârosti Moej  ne utolû nad toboû. ¹⁴  Gospod’,  govorû: èto pridet i  sdelaû; ne otmenû i ne poŝažu, i ne pomiluû. Po putâm tvoim i po delam tvoim budut sudit’ tebâ, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁶ syn čelovečeskij! vot,  voz’mu u tebâ âzvoû utehu očej tvoih; no ty ne setuj i ne plač’, i slezy da ne vystupaût u tebâ; ¹⁷ vzdyhaj v bezmolvii, plača po umeršim ne soveršaj; no obvâzyvaj sebâ povâzkoû i obuvaj nogi tvoi v obuv’ tvoû, i borody ne zakryvaj, i hleba ot čužih ne eš’. ¹⁸ I posle togo, kak govoril â poutru slovo k narodu, večerom umerla žena moâ, i na drugoj den’ â sdelal tak, kak poveleno bylo mne. ¹⁹ I skazal mne narod: ne skažeš’ li nam, kakoe dlâ nas značenie v tom, čto ty delaeš’? ²⁰ I skazal â im: ko mne bylo slovo Gospodne: ²¹ skaži domu Izrailevu: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  otdam na poruganie svâtiliŝe Moe, oporu sily vašej, utehu očej vaših i otradu duši vašej, a synov’â vaši i dočeri vaši, kotoryh vy ostavili, padut ot meča. ²² I vy budete delat’ to že, čto delal â; borody ne budete zakryvat’, i hleba ot čužih ne budete est’; ²³ i povâzki vaši budut na golovah vaših, i obuv’ vaša na nogah vaših; ne budete setovat’ i plakat’, no budete istaivat’ ot grehov vaših i vozdyhat’ drug pered drugom. ²⁴ I budet dlâ vas Iezekiil’ znameniem: vse, čto on delal, i vy budete delat’; i kogda èto sbudetsâ, uznaete, čto  Gospod’ Bog. ²⁵ A čto do tebâ, syn čelovečeskij, to v tot den’, kogda  voz’mu u nih ukrašenie slavy ih, utehu očej ih i otradu duši ih, synovej ih i dočerej ih,- ²⁶ v tot den’ pridet k tebe spasšijsâ ottuda, čtoby podat’ vest’ v uši tvoi. ²⁷ V tot den’ pri ètom spasšemsâ otkroûtsâ usta tvoi, i ty budeš’ govorit’, i ne ostaneš’sâ uže bezmolvnym, i budeš’ znameniem dlâ nih, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k synam Ammonovym i izreki na nih proročestvo, ³ i skaži synam Ammonovym: slušajte slovo Gospoda Boga: tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto ty o svâtiliŝe Moem govoriš’: “a! a!”, potomu čto ono porugano,- i o zemle Izrailevoj, potomu čto ona opustošena, i o dome Iudinom, potomu čto oni pošli v plen,- ⁴ za to vot,  otdam tebâ v nasledie synam vostoka, i postroât u tebâ ovčarni svoi, i postavât u tebâ šatry svoi, i budut est’ plody tvoi i pit’ moloko tvoe. ⁵  sdelaû Ravvu stojlom dlâ verblûdov, i synov Ammonovyh - pastuhami ovec, i uznaete, čto  Gospod’. ⁶ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto ty rukopleskal i topal nogoû, i so vsem prezreniem k zemle Izrailevoj duševno radovalsâ,- ⁷ za to vot,  prostru ruku Moû na tebâ i otdam tebâ na rashiŝenie narodam, i istreblû tebâ iz čisla narodov, i izglažu tebâ iz čisla zemel’; sokrušu tebâ, i uznaeš’, čto  Gospod’. ⁸ Tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto Moav i Seir govorât: “vot i dom Iudin, kak vse narody!” ⁹ za to vot, Â, načinaâ ot gorodov, ot vseh pograničnyh gorodov ego, krasy zemli, ot Bef-Iešimofa, Vaalmeona i Kiriafaima, otkroû bok Moava ¹⁰ dlâ synov vostoka i otdam ego v nasledie im, vmeste s synami Ammonovymi, čtoby syny Ammona ne upominalis’ bolee sredi narodov. ¹¹ I nad Moavom proizvedu sud, i uznaût, čto  Gospod’. ¹² Tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto Edom žestoko mstil domu Iudinu i tâžko sogrešil, soveršaâ nad nim mŝenie, ¹³ za to, tak govorit Gospod’ Bog: prostru ruku Moû na Edoma i istreblû u nego lûdej i skot, i sdelaû ego pustyneû; ot Femana do Dedana vse padut ot meča. ¹⁴ I soveršu mŝenie Moe nad Edomom rukoû naroda Moego, Izrailâ; i oni budut dejstvovat’ v Idumee po Moemu gnevu i Moemu negodovaniû, i uznaût mŝenie Moe, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ Tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto Filistimlâne postupili mstitel’no i mstili s prezreniem v duše, na pogibel’, po večnoj nepriâzni, ¹⁶ za to, tak govorit Gospod’ Bog: vot,  prostru ruku Moû na Filistimlân, i istreblû Kritân, i uničtožu ostatok ih na beregu morâ; ¹⁷ i soveršu nad nimi velikoe mŝenie nakazaniâmi ârostnymi; i uznaût, čto  Gospod’, kogda soveršu nad nimi Moe mŝenie.

¹ V odinnadcatom godu, v pervyj den’ pervogo mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! za to, čto Tir govorit o Ierusalime: “a! a! on sokrušen - vrata narodov; on obraŝaetsâ ko mne; napolnûs’; on opustošen”,- ³ za to, tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, Tir, i podnimu na tebâ mnogie narody, kak more podnimaet volny svoi. ⁴ I razob’ût steny Tira i razrušat bašni ego; i vymetu iz nego prah ego i sdelaû ego goloû skaloû. ⁵ Mestom dlâ rasstilaniâ setej budet on sredi morâ; ibo  skazal èto, govorit Gospod’ Bog: i budet on na rashiŝenie naroda. ⁶ A dočeri ego, kotorye na zemle, ubity budut mečom, i uznaût, čto  Gospod’. ⁷ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: vot,  privedu protiv Tira ot severa Navuhodonosora, carâ Vavilonskogo, carâ carej, s konâmi i s kolesnicami, i so vsadnikami, i s vojskom, i s mnogočislennym narodom. ⁸ Dočerej tvoih na zemle on pob’et mečom i ustroit protiv tebâ osadnye bašni, i nasyplet protiv tebâ val, i postavit protiv tebâ ŝity; ⁹ i k stenam tvoim pridvinet stenobitnye mašiny i bašni tvoi razrušit sekirami svoimi. ¹⁰ Ot množestva konej ego pokroet tebâ pyl’, ot šuma vsadnikov i koles i kolesnic potrâsutsâ steny tvoi, kogda on budet vhodit’ v vorota tvoi, kak vhodât v razbityj gorod. ¹¹ Kopytami konej svoih on istopčet vse ulicy tvoi, narod tvoj pob’et mečom i pamâtniki moguŝestva tvoego povergnet na zemlû. ¹² I razgrabât bogatstvo tvoe, i rashitât tovary tvoi, i razrušat steny tvoi, i razob’ût krasivye domy tvoi, i kamni tvoi i dereva tvoi, i zemlû tvoû brosât v vodu. ¹³ I prekraŝu šum pesnej tvoih, i zvuk citr tvoih uže ne budet slyšen. ¹⁴ I sdelaû tebâ goloû skaloû, budeš’ mestom dlâ rasstilaniâ setej; ne budeš’ vnov’ postroen: ibo Â, Gospod’, skazal èto, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ Tak govorit Gospod’ Bog Tiru: ot šuma padeniâ tvoego, ot stona ranenyh, kogda budet proizvodimo sredi tebâ izbienie, ne sodrognutsâ li ostrova? ¹⁶ I sojdut vse knâz’â morâ s prestolov svoih, i složat s sebâ mantii svoi, i snimut s sebâ uzorčatye odeždy svoi, oblekutsâ v trepet, sâdut na zemlû, i ežeminutno budut sodrogat’sâ i izumlât’sâ o tebe. ¹⁷ I podnimut plač o tebe i skažut tebe: kak pogib ty, naselennyj morehodcami, gorod znamenityj, kotoryj byl silen na more, sam i žiteli ego, navodivšie strah na vseh obitatelej ego! ¹⁸ Nyne, v den’ padeniâ tvoego, sodrognulis’ ostrova; ostrova na more privedeny v smâtenie pogibel’û tvoeû. ¹⁹ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: kogda  sdelaû tebâ gorodom opustelym, podobnym gorodam neobitaemym, kogda podnimu na tebâ pučinu, i pokroût tebâ bol’šie vody; ²⁰ togda nizvedu tebâ s othodâŝimi v mogilu k narodu davno byvšemu, i pomeŝu tebâ v preispodnih zemli, v pustynâh večnyh, s otšedšimi v mogilu, čtoby ty ne byl bolee naselen; i âvlû  slavu na zemle živyh. ²¹ Užasom sdelaû tebâ, i ne budet tebâ, i budut iskat’ tebâ, no uže ne najdut tebâ voveki, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² i ty, syn čelovečeskij, podnimi plač o Tire ³ i skaži Tiru, poselivšemusâ na vystupah v more, torguûŝemu s narodami na mnogih ostrovah: tak govorit Gospod’ Bog: Tir! ty govoriš’: “â soveršenstvo krasoty!” ⁴ Predely tvoi v serdce morej; stroiteli tvoi usoveršili krasotu tvoû: ⁵ iz Senirskih kiparisov ustroili vse pomosty tvoi; brali s Livana kedr, čtoby sdelat’ na tebe mačty; ⁶ iz dubov Vasanskih delali vesla tvoi; skam’i tvoi delali iz bukovogo dereva, s opravoû iz slonovoj kosti s ostrovov Kittimskih; ⁷ uzorčatye polotna iz Egipta upotreblâlis’ na parusa tvoi i služili flagom; golubogo i purpurovogo cveta tkani s ostrovov Elisy byli pokryvalom tvoim. ⁸ Žiteli Sidona i Arvada byli u tebâ grebcami; svoi znatoki byli u tebâ, Tir; oni byli u tebâ kormčimi. ⁹ Staršie iz Gevala i znatoki ego byli u tebâ, čtoby zadelyvat’ proboiny tvoi. Vsâkie morskie korabli i korabel’ŝiki ih nahodilis’ u tebâ dlâ proizvodstva torgovli tvoej. ¹⁰ Pers i Lidiânin i Liviec nahodilis’ v vojske tvoem i byli u tebâ ratnikami, vešali na tebe ŝit i šlem; oni pridavali tebe veličie. ¹¹ Syny Arvada s sobstvennym tvoim vojskom stoâli krugom na stenah tvoih, i Gamadimy byli na bašnâh tvoih; krugom po stenam tvoim oni vešali kolčany svoi; oni doveršali krasu tvoû. ¹² Farsis, torgovec tvoj, po množestvu vsâkogo bogatstva, platil za tovary tvoi serebrom, železom, svincom i olovom. ¹³ Iavan, Fuval i Mešeh torgovali s toboû, vymenivaâ tovary tvoi na duši čelovečeskie i mednuû posudu. ¹⁴ Iz doma Fogarma za tovary tvoi dostavlâli tebe lošadej i stroevyh konej i lošakov. ¹⁵ Syny Dedana torgovali s toboû; mnogie ostrova proizvodili s toboû menu, v uplatu tebe dostavlâli slonovuû kost’ i černoe derevo. ¹⁶ Po pričine bol’šogo torgovogo proizvodstva tvoego torgovali s toboû Arameâne; za tovary tvoi oni platili karbunkulami, tkanâmi purpurovymi, uzorčatymi, i vissonami, i korallami, i rubinami. ¹⁷ Iudeâ i zemlâ Izraileva torgovali s toboû; za tovar tvoj platili pšeniceû Minnifskoû i slastâmi, i medom, i derevânnym maslom, i bal’zamom. ¹⁸ Damask, po pričine bol’šogo torgovogo proizvodstva tvoego, po izobiliû vsâkogo bogatstva, torgoval s toboû vinom Helbonskim i beloû šerst’û. ¹⁹ Dan i Iavan iz Uzala platili tebe za tovary tvoi vydelannym železom; kassiâ i blagovonnaâ trost’ šli na obmen tebe. ²⁰ Dedan torgoval s toboû dragocennymi poponami dlâ verhovoj ezdy. ²¹ Araviâ i vse knâz’â Kidarskie proizvodili menu s toboû: âgnât i baranov i kozlov promenivali tebe. ²² Kupcy iz Savy i Raemy torgovali s toboû vsâkimi lučšimi blagovoniâmi i vsâkimi dorogimi kamnâmi, i zolotom platili za tovary tvoi. ²³ Haran i Hane i Eden, kupcy Savejskie, Assur i Hilmad torgovali s toboû. ²⁴ Oni torgovali s toboû dragocennymi odeždami, šelkovymi i uzorčatymi materiâmi, kotorye oni privozili na tvoi rynki v dorogih âŝikah, sdelannyh iz kedra i horošo upakovannyh. ²⁵ Farsisskie korabli byli tvoimi karavanami v tvoej torgovle, i ty sdelalsâ bogatym i ves’ma slavnym sredi morej. ²⁶ Grebcy tvoi zaveli tebâ v bol’šie vody; vostočnyj veter razbil tebâ sredi morej. ²⁷ Bogatstvo tvoe i tovary tvoi, vse sklady tvoi, korabel’ŝiki tvoi i kormčie tvoi, zadelyvavšie proboiny tvoi i rasporâžavšiesâ torgovleû tvoeû, i vse ratniki tvoi, kakie u tebâ byli, i vse množestvo naroda v tebe, v den’ padeniâ tvoego upadet v serdce morej. ²⁸ Ot voplâ kormčih tvoih sodrognutsâ okrestnosti. ²⁹ I s korablej svoih sojdut vse grebcy, korabel’ŝiki, vse kormčie morâ, i stanut na zemlû; ³⁰ i zarydaût o tebe gromkim golosom, i gor’ko zastenaût, posypav peplom golovy svoi i valââs’ vo prahe; ³¹ i ostrigut po tebe volosy dogola, i opoâšutsâ vretiŝami, i zaplačut o tebe ot duševnoj skorbi gor’kim plačem; ³² i v setovanii svoem podnimut plačevnuû pesn’ o tebe, i tak zarydaût o tebe: “kto kak Tir, tak razrušennyj posredi morâ! ³³ Kogda prihodili s morej tovary tvoi, ty nasyŝal mnogie narody; množestvom bogatstva tvoego i torgovleû tvoeû obogaŝal carej zemli. ³⁴ A kogda ty razbit morâmi v pučine vod, tovary tvoi i vse tolpivšeesâ v tebe upalo. ³⁵ Vse obitateli ostrovov užasnulis’ o tebe, i cari ih sodrognulis’, izmenilis’ v licah. ³⁶ Torgovcy drugih narodov svistnuli o tebe; ty sdelalsâ užasom,- i ne budet tebâ voveki”.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! skaži načal’stvuûŝemu v Tire: tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto vozneslos’ serdce tvoe i ty govoriš’: “â bog, vossedaû na sedaliŝe božiem, v serdce morej”, i buduči čelovekom, a ne Bogom, staviš’ um tvoj naravne s umom Božiim,- ³ vot, ty premudree Daniila, net tajny, sokrytoj ot tebâ; ⁴ tvoeû mudrost’û i tvoim razumom ty priobrel sebe bogatstvo i v sokroviŝnicy tvoi sobral zolota i serebra; ⁵ bol’šoû mudrost’û tvoeû, posredstvom torgovli tvoej, ty umnožil bogatstvo tvoe, i um tvoj vozgordilsâ bogatstvom tvoim,- ⁶ za to tak govorit Gospod’ Bog: tak kak ty um tvoj staviš’ naravne s umom Božiim, ⁷ vot,  privedu na tebâ inozemcev, lûtejših iz narodov, i oni obnažat meči svoi protiv krasy tvoej mudrosti i pomračat blesk tvoj; ⁸ nizvedut tebâ v mogilu, i umreš’ v serdce morej smert’û ubityh. ⁹ Skažeš’ li togda pered tvoim ubijceû: “â bog”, togda kak v ruke poražaûŝego tebâ ty budeš’ čelovek, a ne bog? ¹⁰ Ty umreš’ ot ruki inozemcev smert’û neobrezannyh; ibo  skazal èto, govorit Gospod’ Bog. ¹¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹² syn čelovečeskij! plač’ o care Tirskom i skaži emu: tak govorit Gospod’ Bog: ty pečat’ soveršenstva, polnota mudrosti i venec krasoty. ¹³ Ty nahodilsâ v Edeme, v sadu Božiem; tvoi odeždy byli ukrašeny vsâkimi dragocennymi kamnâmi; rubin, topaz i almaz, hrizolit, oniks, âspis, sapfir, karbunkul i izumrud i zoloto, vse, iskusno usažennoe u tebâ v gnezdyškah i nanizannoe na tebe, prigotovleno bylo v den’ sotvoreniâ tvoego. ¹⁴ Ty byl pomazannym heruvimom, čtoby osenât’, i  postavil tebâ na to; ty byl na svâtoj gore Božiej, hodil sredi ognistyh kamnej. ¹⁵ Ty soveršen byl v putâh tvoih so dnâ sotvoreniâ tvoego, dokole ne našlos’ v tebe bezzakoniâ. ¹⁶ Ot obširnosti torgovli tvoej vnutrennee tvoe ispolnilos’ nepravdy, i ty sogrešil; i  nizvergnul tebâ, kak nečistogo, s gory Božiej, izgnal tebâ, heruvim osenâûŝij, iz sredy ognistyh kamnej. ¹⁷ Ot krasoty tvoej vozgordilos’ serdce tvoe, ot tŝeslaviâ tvoego ty pogubil mudrost’ tvoû; za to  povergnu tebâ na zemlû, pered carâmi otdam tebâ na pozor. ¹⁸ Množestvom bezzakonij tvoih v nepravednoj torgovle tvoej ty oskvernil svâtiliŝa tvoi; i  izvleku iz sredy tebâ ogon’, kotoryj i požret tebâ: i  prevraŝu tebâ v pepel na zemle pered glazami vseh, vidâŝih tebâ. ¹⁹ Vse, znavšie tebâ sredi narodov, izumâtsâ o tebe; ty sdelaeš’sâ užasom, i ne budet tebâ voveki. ²⁰ I bylo ko mne slovo Gospodne: ²¹ syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k Sidonu i izreki na nego proročestvo, ²² i skaži: vot,  - na tebâ, Sidon, i proslavlûs’ sredi tebâ, i uznaût, čto  Gospod’, kogda proizvedu sud nad nim i âvlû v nem svâtost’ Moû; ²³ i pošlû na nego morovuû âzvu i krovoprolitie na ulicy ego, i padut sredi nego ubitye mečom, požiraûŝim ego otovsûdu; i uznaût, čto  Gospod’. ²⁴ I ne budet on vpred’ dlâ doma Izraileva kolûčim ternom i pričinâûŝim bol’ volčcom, bolee vseh sosedej zloželatel’stvuûŝim emu, i uznaût, čto  Gospod’ Bog. ²⁵ Tak govorit Gospod’ Bog: kogda  soberu dom Izrailev iz narodov, meždu kotorymi oni rasseâny, i âvlû v nih svâtost’ Moû pered glazami plemen, i oni budut žit’ na zemle svoej, kotoruû  dal rabu Moemu Iakovu, ²⁶ togda oni budut žit’ na nej bezopasno, i postroât domy, i nasadât vinogradniki, i budut žit’ v bezopasnosti, potomu čto  proizvedu sud nad vsemi zloželatelâmi ih vokrug nih, i uznaût, čto  Gospod’ Bog ih.

¹ V desâtom godu, v desâtom mesâce, v dvenadcatyj den’ mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k faraonu, carû Egipetskomu, i izreki proročestvo na nego i na ves’ Egipet. ³ Govori i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, faraon, car’ Egipetskij, bol’šoj krokodil, kotoryj, leža sredi rek svoih, govoriš’: “moâ reka, i â sozdal ee dlâ sebâ”. ⁴ No  vložu krûk v čelûsti tvoi i k češue tvoej prileplû ryb iz rek tvoih, i vytaŝu tebâ iz rek tvoih so vseû ryboû rek tvoih, prilipšeû k češue tvoej; ⁵ i brošu tebâ v pustyne, tebâ i vsû rybu iz rek tvoih, ty upadeš’ na otkrytoe pole, ne uberut i ne podberut tebâ; otdam tebâ na s"edenie zverâm zemnym i pticam nebesnym. ⁶ I uznaût vse obitateli Egipta, čto  Gospod’; potomu čto oni domu Izrailevu byli podporoû trostnikovoû. ⁷ Kogda oni uhvatilis’ za tebâ rukoû, ty rasŝepilsâ i vse plečo iskolol im; i kogda oni operlis’ o tebâ, ty slomilsâ i izranil vse čresla im. ⁸ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: vot,  navedu na tebâ meč i istreblû u tebâ lûdej i skot. ⁹ I sdelaetsâ zemlâ Egipetskaâ pustyneû i step’û; i uznaût, čto  Gospod’. Tak kak on govorit: “moâ reka, i â sozdal ee”; ¹⁰ to vot,  - na reki tvoi, i sdelaû zemlû Egipetskuû pustyneû iz pustyn’ ot Migdola do Sieny, do samogo predela Efiopii. ¹¹ Ne budet prohodit’ po nej noga čelovečeskaâ, i noga skotov ne budet prohodit’ po nej, i ne budut obitat’ na nej sorok let. ¹² I sdelaû zemlû Egipetskuû pustyneû sredi zemel’ opustošennyh; i goroda ee sredi opustelyh gorodov budut pustymi sorok let, i rasseû Egiptân po narodam, i razveû ih po zemlâm. ¹³ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: po okončanii soroka let  soberu Egiptân iz narodov, meždu kotorymi oni budut rasseâny; ¹⁴ i vozvraŝu plen Egipta, i obratno privedu ih v zemlû Pafros, v zemlû proishoždeniâ ih, i tam oni budut carstvom slabym. ¹⁵ Ono budet slabee drugih carstv, i ne budet bolee voznosit’sâ nad narodami;  umalû ih, čtoby oni ne gospodstvovali nad narodami. ¹⁶ I ne budut vpred’ domu Izrailevu oporoû, pripominaûŝeû bezzakonie ih, kogda oni obraŝalis’ k nemu; i uznaût, čto  Gospod’ Bog. ¹⁷ V dvadcat’ sed’mom godu, v pervom mesâce, v pervyj den’ mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁸ syn čelovečeskij! Navuhodonosor, car’ Vavilonskij, utomil svoe vojsko bol’šimi rabotami pri Tire; vse golovy oplešiveli i vse pleči sterty; a ni emu, ni vojsku ego net voznagraždeniâ ot Tira za raboty, kotorye on upotrebil protiv nego. ¹⁹ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: vot,  Navuhodonosoru, carû Vavilonskomu, daû zemlû Egipetskuû, čtoby on obobral bogatstvo ee i proizvel grabež v nej, i ograbil nagrablennoe eû, i èto budet voznagraždeniem vojsku ego. ²⁰ V nagradu za delo, kotoroe on proizvel v nem,  otdaû emu zemlû Egipetskuû, potomu čto oni delali èto dlâ Menâ, skazal Gospod’ Bog. ²¹ V tot den’ vozraŝu rog domu Izrailevu, i tebe otkroû usta sredi nih, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! izreki proročestvo i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: rydajte! o, zlosčastnyj den’! ³ Ibo blizok den’, tak! blizok den’ Gospoda, den’ mračnyj; godina narodov nastupaet. ⁴ I pojdet meč na Egipet, i užas rasprostranitsâ v Efiopii, kogda v Egipte budut padat’ poražennye, kogda voz’mut bogatstvo ego, i osnovaniâ ego budut razrušeny; ⁵ Efiopiâ, i Liviâ, i Lidiâ, i ves’ smešannyj narod, i Hub, i syny zemli zaveta vmeste s nimi padut ot meča. ⁶ Tak govorit Gospod’: padut podpory Egipta, i upadet gordynâ moguŝestva ego; ot Migdola do Sieny budut padat’ v nem ot meča, skazal Gospod’ Bog. ⁷ I opusteet on sredi opustošennyh zemel’, i goroda ego budut sredi opustošennyh gorodov. ⁸ I uznaût, čto  Gospod’, kogda pošlû ogon’ na Egipet, i vse podpory ego budut sokrušeny. ⁹ V tot den’ pojdut ot Menâ vestniki na korablâh, čtoby ustrašit’ bespečnyh Efioplân, i rasprostranitsâ u nih užas, kak v den’ Egipta; ibo vot, on idet. ¹⁰ Tak govorit Gospod’ Bog: položu konec mnogolûdstvu Egipta rukoû Navuhodonosora, carâ Vavilonskogo. ¹¹ On i s nim narod ego, lûtejšij iz narodov, privedeny budut na pogibel’ sej zemli, i obnažat meči svoi na Egipet, i napolnât zemlû poražennymi. ¹² I reki sdelaû sušeû i predam zemlû v ruki zlym, i rukoû inozemcev opustošu zemlû i vse, napolnâûŝee ee. Â, Gospod’, skazal èto. ¹³ Tak govorit Gospod’ Bog: istreblû idolov i uničtožu lžebogov v Memfise, i iz zemli Egipetskoj ne budet uže vlastitelâ, i navedu strah na zemlû Egipetskuû. ¹⁴ I opustošu Pafros i pošlû ogon’ na Coan, i proizvedu sud nad No. ¹⁵ I izol’û ârost’ Moû na Sin, krepost’ Egipta, i istreblû mnogolûdie v No. ¹⁶ I pošlû ogon’ na Egipet; vostrepeŝet Sin, i No rušitsâ, i na Memfis napadut vragi sredi dnâ. ¹⁷ Molodye lûdi Ona i Bubasta padut ot meča, a pročie pojdut v plen. ¹⁸ I v Tafnise pomerknet den’, kogda  sokrušu tam ârmo Egipta, i prekratitsâ v nem gordoe moguŝestvo ego. Oblako zakroet ego, i dočeri ego pojdut v plen. ¹⁹ Tak proizvedu  sud nad Egiptom, i uznaût, čto  Gospod’. ²⁰ V odinnadcatom godu, v pervom mesâce, v sed’moj den’ mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ²¹ syn čelovečeskij!  uže sokrušil myšcu faraonu, carû Egipetskomu; i vot, ona eŝe ne obvâzana dlâ izlečeniâ ee i ne obvita vračebnymi perevâzkami, ot kotoryh ona polučila by silu deržat’ meč. ²² Posemu tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na faraona, carâ Egipetskogo, i sokrušu myšcy ego, zdorovuû i perelomlennuû, tak čto meč vypadet iz ruki ego. ²³ I rasseû Egiptân po narodam, i razveû ih po zemlâm. ²⁴ A myšcy carâ Vavilonskogo sdelaû krepkimi i dam emu meč Moj v ruku, myšcy že faraona sokrušu, i on iz"âzvlennyj budet sil’no stonat’ pered nim. ²⁵ Ukreplû myšcy carâ Vavilonskogo, a myšcy u faraona opustâtsâ; i uznaût, čto  Gospod’, kogda meč Moj dam v ruku carû Vavilonskomu, i on prostret ego na zemlû Egipetskuû. ²⁶ I rasseû Egiptân po narodam, i razveû ih po zemlâm, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ V odinnadcatom godu, v tret’em mesâce, v pervyj den’ mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! skaži faraonu, carû Egipetskomu, i narodu ego: komu ty ravnâeš’ sebâ v veličii tvoem? ³ Vot, Assur byl kedr na Livane, s krasivymi vetvâmi i tenistoû listvoû, i vysokij rostom; veršina ego nahodilas’ sredi tolstyh suč’ev. ⁴ Vody rastili ego, bezdna podnimala ego, reki ee okružali pitomnik ego, i ona protoki svoi posylala ko vsem derevam polevym. ⁵ Ottogo vysota ego prevysila vse dereva polevye, i suč’ev na nem bylo mnogo, i vetvi ego umnožalis’, i suč’â ego stanovilis’ dlinnymi ot množestva vod, kogda on razrastalsâ. ⁶ Na suč’âh ego vili gnezda vsâkie pticy nebesnye, pod vetvâmi ego vyvodili detej vsâkie zveri polevye, i pod ten’û ego žili vsâkie mnogočislennye narody. ⁷ On krasovalsâ vysotoû rosta svoego, dlinoû vetvej svoih, ibo koren’ ego byl u velikih vod. ⁸ Kedry v sadu Božiem ne zatemnâli ego; kiparisy ne ravnâlis’ suč’âm ego, i kaštany ne byli veličinoû s vetvi ego, ni odno derevo v sadu Božiem ne ravnâlos’ s nim krasotoû svoeû. ⁹  ukrasil ego množestvom vetvej ego, tak čto vse dereva Edemskie v sadu Božiem zavidovali emu. ¹⁰ Posemu tak skazal Gospod’ Bog: za to, čto ty vysok stal rostom i veršinu tvoû vystavil sredi tolstyh suč’ev, i serdce ego vozgordilos’ veličiem ego,- ¹¹ za to  otdal ego v ruki vlastitelû narodov; on postupil s nim, kak nadobno; za bezzakonie ego  otverg ego. ¹² I srubili ego čužezemcy, lûtejšie iz narodov, i povergli ego na gory; i na vse doliny upali vetvi ego; i suč’â ego sokrušilis’ na vseh loŝinah zemli, i iz-pod teni ego ušli vse narody zemli, i ostavili ego. ¹³ Na oblomkah ego pomestilis’ vsâkie pticy nebesnye, i v suč’âh byli vsâkie polevye zveri. ¹⁴ Èto dlâ togo, čtoby nikakie dereva pri vodah ne veličalis’ vysokim rostom svoim i ne podnimali veršiny svoej iz sredy tolstyh suč’ev, i čtoby ne prileplâlis’ k nim iz-za vysoty ih dereva, p’ûŝie vodu; ibo vse oni budut predany smerti, v preispodnûû stranu vmeste s synami čelovečeskimi, otšedšimi v mogilu. ¹⁵ Tak govorit Gospod’ Bog: v tot den’, kogda on sošel v mogilu,  sdelal setovanie o nem, zatvoril radi nego bezdnu i ostanovil reki ee, i zaderžal bol’šie vody i omračil po nem Livan, i vse dereva polevye byli v unynii po nem. ¹⁶ Šumom padeniâ ego  privel v trepet narody, kogda nizvel ego v preispodnûû, k otšedšim v mogilu, i obradovalis’ v preispodnej strane vse dereva Edema, otličnye i nailučšie Livanskie, vse, p’ûŝie vodu; ¹⁷ ibo i oni s nim otošli v preispodnûû, k poražennym mečom, i soûzniki ego, živšie pod ten’û ego, sredi narodov. ¹⁸ Itak kotoromu iz derev Edemskih ravnâlsâ ty v slave i veličii? No teper’ naravne s derevami Edemskimi ty budeš’ nizveden v preispodnûû, budeš’ ležat’ sredi neobrezannyh, s poražennymi mečom. Èto faraon i vse množestvo naroda ego, govorit Gospod’ Bog.

¹ V dvenadcatom godu, v dvenadcatom mesâce, v pervyj den’ mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! podnimi plač o faraone, care Egipetskom, i skaži emu: ty, kak molodoj lev meždu narodami i kak čudoviŝe v morâh, kidaeš’sâ v rekah tvoih, i mutiš’ nogami tvoimi vody, i popiraeš’ potoki ih. ³ Tak govorit Gospod’ Bog:  zakinu na tebâ set’ Moû v sobranii mnogih narodov, i oni vytaŝat tebâ Moeû mrežeû. ⁴ I vykinu tebâ na zemlû, na otkrytom pole brošu tebâ, i budut sadit’sâ na tebâ vsâkie nebesnye pticy, i nasyŝat’sâ toboû zveri vsej zemli. ⁵ I raskidaû mâso tvoe po goram, i doliny napolnû tvoimi trupami. ⁶ I zemlû plavaniâ tvoego napoû krov’û tvoeû do samyh gor; i rytviny budut napolneny toboû. ⁷ I kogda ty ugasneš’, zakroû nebesa i zvezdy ih pomraču, solnce zakroû oblakom, i luna ne budet svetit’ svetom svoim. ⁸ Vse svetila, svetâŝiesâ na nebe, pomraču nad toboû i na zemlû tvoû navedu t’mu, govorit Gospod’ Bog. ⁹ Privedu v smuŝenie serdce mnogih narodov, kogda razglašu o padenii tvoem meždu narodami, po zemlâm, kotoryh ty ne znal. ¹⁰ I privedu toboû v užas mnogie narody, i cari ih sodrognutsâ o tebe v strahe, kogda mečom Moim potrâsu pered licom ih, i pominutno budut trepetat’ každyj za dušu svoû v den’ padeniâ tvoego. ¹¹ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: meč carâ Vavilonskogo pridet na tebâ. ¹² Ot mečej sil’nyh padet narod tvoj; vse oni - lûtejšie iz narodov, i uničtožat gordost’ Egipta, i pogibnet vse množestvo ego. ¹³ I istreblû ves’ skot ego pri velikih vodah, i vpered ne budet mutit’ ih noga čelovečeskaâ, i kopyta skota ne budut mutit’ ih. ¹⁴ Togda dam pokoj vodam ih, i sdelaû, čto reki ih potekut, kak maslo, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ Kogda sdelaû zemlû Egipetskuû pustyneû, i kogda lišitsâ zemlâ vsego, napolnâûŝego ee; kogda poražu vseh živuŝih na nej, togda uznaût, čto  Gospod’. ¹⁶ Vot plačevnaâ pesn’, kotoruû budut pet’; dočeri narodov budut pet’ ee; o Egipte i obo vsem množestve ego budut pet’ ee, govorit Gospod’ Bog. ¹⁷ V dvenadcatom godu, v pâtnadcatyj den’ togo že mesâca, bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁸ syn čelovečeskij! oplač’ narod Egipetskij, i nizrin’ ego, ego i dočerej znamenityh narodov v preispodnûû, s othodâŝimi v mogilu. ¹⁹ Kogo ty prevoshodiš’? sojdi, i leži s neobrezannymi. ²⁰ Te padut sredi ubityh mečom, i on otdan meču; vlekite ego i vse množestvo ego. ²¹ Sredi preispodnej budut govorit’ o nem i o soûznikah ego pervye iz geroev; oni pali i ležat tam meždu neobrezannymi, sražennye mečom. ²² Tam Assur i vse polčiŝe ego, vokrug nego groby ih, vse poražennye, pavšie ot meča. ²³ Groby ego postavleny v samoj glubine preispodnej, i polčiŝe ego vokrug grobnicy ego, vse poražennye, pavšie ot meča, te, kotorye rasprostranâli užas na zemle živyh. ²⁴ Tak Elam so vsem množestvom svoim vokrug grobnicy ego, vse oni poražennye, pavšie ot meča, kotorye neobrezannymi sošli v preispodnûû, kotorye rasprostranili soboû užas na zemle živyh i nesut pozor svoj s otšedšimi v mogilu. ²⁵ Sredi poražennyh dali lože emu so vsem množestvom ego; vokrug nego groby ih, vse neobrezannye, poražennye mečom; i kak oni rasprostranâli užas na zemle živyh, to i nesut na sebe pozor naravne s otšedšimi v mogilu i položeny sredi poražennyh. ²⁶ Tam Mešeh i Fuval so vsem množestvom svoim; vokrug nego groby ih, vse neobrezannye, poražennye mečom, potomu čto oni rasprostranâli užas na zemle živyh. ²⁷ Ne dolžny li i oni ležat’ s pavšimi geroâmi neobrezannymi, kotorye s voinskim oružiem svoim sošli v preispodnûû i meči svoi položili sebe pod golovy, i ostalos’ bezzakonie ih na kostâh ih, potomu čto oni, kak sil’nye, byli užasom na zemle živyh. ²⁸ I ty budeš’ sokrušen sredi neobrezannyh i ležat’ s poražennymi mečom. ²⁹ Tam Edom i cari ego i vse knâz’â ego, kotorye pri vsej svoej hrabrosti položeny sredi poražennyh mečom; oni ležat s neobrezannymi i sošedšimi v mogilu. ³⁰ Tam vlasteliny severa, vse oni i vse Sidonâne, kotorye sošli tuda s poražennymi, byv posramleny v moguŝestve svoem, navodivšem užas, i ležat oni s neobrezannymi, poražennymi mečom, i nesut pozor svoj s otšedšimi v mogilu. ³¹ Uvidit ih faraon i utešitsâ o vsem množestve svoem, poražennom mečom, faraon i vse vojsko ego, govorit Gospod’ Bog. ³² Ibo  rasprostranû strah Moj na zemle živyh, i položen budet faraon i vse množestvo ego sredi neobrezannyh s poražennymi mečom, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! izreki slovo k synam naroda tvoego i skaži im: esli  na kakuû-libo zemlû navedu meč, i narod toj zemli voz’met iz sredy sebâ čeloveka i postavit ego u sebâ stražem; ³ i on, uvidev meč, iduŝij na zemlû, zatrubit v trubu i predosterežet narod; ⁴ i esli kto budet slušat’ golos truby, no ne osterežet sebâ,- to, kogda meč pridet i zahvatit ego, krov’ ego budet na ego golove. ⁵ Golos truby on slyšal, no ne ostereg sebâ, krov’ ego na nem budet; a kto osteregsâ, tot spas žizn’ svoû. ⁶ Esli že straž videl iduŝij meč i ne zatrubil v trubu, i narod ne byl predosterežen,- to, kogda pridet meč i otnimet u kogo iz nih žizn’, sej shvačen budet za greh svoj, no krov’ ego vzyŝu ot ruki straža. ⁷ I tebâ, syn čelovečeskij,  postavil stražem domu Izrailevu, i ty budeš’ slyšat’ iz ust Moih slovo i vrazumlât’ ih ot Menâ. ⁸ Kogda  skažu bezzakonniku: “bezzakonnik! ty smert’û umreš’”, a ty ne budeš’ ničego govorit’, čtoby predostereč’ bezzakonnika ot puti ego,- to bezzakonnik tot umret za greh svoj, no krov’ ego vzyŝu ot ruki tvoej. ⁹ Esli že ty osteregal bezzakonnika ot puti ego, čtoby on obratilsâ ot nego, no on ot puti svoego ne obratilsâ,- to on umiraet za greh svoj, a ty spas dušu tvoû. ¹⁰ I ty, syn čelovečeskij, skaži domu Izrailevu: vy govorite tak: “prestupleniâ naši i grehi naši na nas, i my istaivaem v nih: kak že možem my žit’?” ¹¹ Skaži im: živu Â, govorit Gospod’ Bog: ne hoču smerti grešnika, no čtoby grešnik obratilsâ ot puti svoego i živ byl. Obratites’, obratites’ ot zlyh putej vaših; dlâ čego umirat’ vam, dom Izrailev? ¹² I ty, syn čelovečeskij, skaži synam naroda tvoego: pravednost’ pravednika ne spaset v den’ prestupleniâ ego, i bezzakonnik za bezzakonie svoe ne padet v den’ obraŝeniâ ot bezzakoniâ svoego, ravno kak i pravednik v den’ sogrešeniâ svoego ne možet ostat’sâ v živyh za svoû pravednost’. ¹³ Kogda  skažu pravedniku, čto on budet živ, a on ponadeetsâ na svoû pravednost’ i sdelaet nepravdu,- to vse pravednye dela ego ne pomânutsâ, i on umret ot nepravdy svoej, kakuû sdelal. ¹⁴ A kogda skažu bezzakonniku: “ty smert’û umreš’”, i on obratitsâ ot grehov svoih i budet tvorit’ sud i pravdu, ¹⁵ esli ètot bezzakonnik vozvratit zalog, za pohiŝennoe zaplatit, budet hodit’ po zakonam žizni, ne delaâ ničego hudogo,- to on budet živ, ne umret. ¹⁶ Ni odin iz grehov ego, kakie on sdelal, ne pomânetsâ emu; on stal tvorit’ sud i pravdu, on budet živ. ¹⁷ A syny naroda tvoego govorât: “ne prav put’ Gospoda”, togda kak ih put’ ne prav. ¹⁸ Kogda pravednik otstupil ot pravednosti svoej i načal delat’ bezzakonie,- to on umret za to. ¹⁹ I kogda bezzakonnik obratilsâ ot bezzakoniâ svoego i stal tvorit’ sud i pravdu, on budet za to živ. ²⁰ A vy govorite: “ne prav put’ Gospoda!”  budu sudit’ vas, dom Izrailev, každogo po putâm ego. ²¹ V dvenadcatom godu našego pereseleniâ, v desâtom mesâce, v pâtyj den’ mesâca, prišel ko mne odin iz spasšihsâ iz Ierusalima i skazal: “razrušen gorod!” ²² No eŝe do prihoda sego spasšegosâ večerom byla na mne ruka Gospoda, i On otkryl mne usta, prežde neželi tot prišel ko mne poutru. I otkrylis’ usta moi, i â uže ne byl bezmolven. ²³ I bylo ko mne slovo Gospodne: ²⁴ syn čelovečeskij! živuŝie na opustelyh mestah v zemle Izrailevoj govorât: “Avraam byl odin, i polučil vo vladenie zemlû siû, a nas mnogo; itak nam dana zemlâ siâ vo vladenie”. ²⁵ Posemu skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vy edite s krov’û i podnimaete glaza vaši k idolam vašim, i prolivaete krov’; i hotite vladet’ zemleû? ²⁶ Vy opiraetes’ na meč vaš, delaete merzosti, oskvernâete odin ženu drugogo, i hotite vladet’ zemleû? ²⁷ Vot čto skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: živu Â! te, kotorye na mestah razorennyh, padut ot meča; a kto v pole, togo otdam zverâm na s"edenie; a kotorye v ukrepleniâh i peŝerah, te umrut ot morovoj âzvy. ²⁸ I sdelaû zemlû pustyneû iz pustyn’, i gordoe moguŝestvo ee prestanet, i gory Izrailevy opusteût, tak čto ne budet prohodâŝih. ²⁹ I uznaût, čto  Gospod’, kogda sdelaû zemlû pustyneû iz pustyn’ za vse merzosti ih, kakie oni delali. ³⁰ A o tebe, syn čelovečeskij, syny naroda tvoego razgovarivaût u sten i v dverâh domov i govorât odin drugomu, brat bratu: “pojdite i poslušajte, kakoe slovo vyšlo ot Gospoda”. ³¹ I oni prihodât k tebe, kak na narodnoe shodbiŝe, i saditsâ pered licom tvoim narod Moj, i slušaût slova tvoi, no ne ispolnâût ih; ibo oni v ustah svoih delaût iz ètogo zabavu, serdce ih uvlekaetsâ za koryst’û ih. ³² I vot, ty dlâ nih kak zabavnyj pevec s priâtnym golosom i horošo igraûŝij; oni slušaût slova tvoi, no ne ispolnâût ih. ³³ No kogda sbudetsâ,- vot, uže i sbyvaetsâ,- togda uznaût, čto sredi nih byl prorok.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! izreki proročestvo na pastyrej Izrailevyh, izreki proročestvo i skaži im, pastyrâm: tak govorit Gospod’ Bog: gore pastyrâm Izrailevym, kotorye pasli sebâ samih! ne stado li dolžny pasti pastyri? ³ Vy eli tuk i volnoû odevalis’, otkormlennyh ovec zakolali, a stada ne pasli. ⁴ Slabyh ne ukreplâli, i bol’noj ovcy ne vračevali, i poranennoj ne perevâzyvali, i ugnannoj ne vozvraŝali, i poterânnoj ne iskali, a pravili imi s nasiliem i žestokost’û. ⁵ I rasseâlis’ oni bez pastyrâ i, rasseâvšis’, sdelalis’ piŝeû vsâkomu zverû polevomu. ⁶ Bluždaût ovcy Moi po vsem goram i po vsâkomu vysokomu holmu, i po vsemu licu zemli rasseâlis’ ovcy Moi, i nikto ne razvedyvaet o nih, i nikto ne iŝet ih. ⁷ Posemu, pastyri, vyslušajte slovo Gospodne. ⁸ Živu Â! govorit Gospod’ Bog; za to, čto ovcy Moi ostavleny byli na rashiŝenie i bez pastyrâ sdelalis’ ovcy Moi piŝeû vsâkogo zverâ polevogo, i pastyri Moi ne iskali ovec Moih, i pasli pastyri samih sebâ, a ovec Moih ne pasli,- ⁹ za to, pastyri, vyslušajte slovo Gospodne. ¹⁰ Tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na pastyrej, i vzyŝu ovec Moih ot ruki ih, i ne dam im bolee pasti ovec, i ne budut bolee pastyri pasti samih sebâ, i istorgnu ovec Moih iz čelûstej ih, i ne budut oni piŝeû ih. ¹¹ Ibo tak govorit Gospod’ Bog: vot,  Sam otyŝu ovec Moih i osmotrû ih. ¹² Kak pastuh poverâet stado svoe v tot den’, kogda nahoditsâ sredi stada svoego rasseânnogo, tak  peresmotrû ovec Moih i vysvobožu ih iz vseh mest, v kotorye oni byli rasseâny v den’ oblačnyj i mračnyj. ¹³ I vyvedu ih iz narodov, i soberu ih iz stran, i privedu ih v zemlû ih, i budu pasti ih na gorah Izrailevyh, pri potokah i na vseh obitaemyh mestah zemli sej. ¹⁴ Budu pasti ih na horošej pažiti, i zagon ih budet na vysokih gorah Izrailevyh; tam oni budut otdyhat’ v horošem zagone i budut pastis’ na tučnoj pažiti, na gorah Izrailevyh. ¹⁵  budu pasti ovec Moih i  budu pokoit’ ih, govorit Gospod’ Bog. ¹⁶ Poterâvšuûsâ otyŝu i ugnannuû vozvraŝu, i poranennuû perevâžu, i bol’nuû ukreplû, a razžirevšuû i bujnuû istreblû; budu pasti ih po pravde. ¹⁷ Vas že, ovcy Moi,- tak govorit Gospod’ Bog,- vot,  budu sudit’ meždu ovcoû i ovcoû, meždu baranom i kozlom. ¹⁸ Razve malo vam togo, čto pasetes’ na horošej pažiti, a meždu tem ostal’noe na pažiti vašej topčete nogami vašimi, p’ete čistuû vodu, a ostavšuûsâ mutite nogami vašimi, ¹⁹ tak čto ovcy Moi dolžny pitat’sâ tem, čto potoptano nogami vašimi, i pit’ to, čto vozmuŝeno nogami vašimi? ²⁰ Posemu tak govorit im Gospod’ Bog: vot,  Sam budu sudit’ meždu ovcoû tučnoû i ovcoû toŝeû. ²¹ Tak kak vy tolkaete bokom i plečom, i rogami svoimi bodaete vseh slabyh, dokole ne vytolkaete ih von,- ²² to  spasu ovec Moih, i oni ne budut uže rashiŝaemy, i rassužu meždu ovcoû i ovcoû. ²³ I postavlû nad nimi odnogo pastyrâ, kotoryj budet pasti ih, raba Moego Davida; on budet pasti ih i on budet u nih pastyrem. ²⁴ I Â, Gospod’, budu ih Bogom, i rab Moj David budet knâzem sredi nih. Â, Gospod’, skazal èto. ²⁵ I zaklûču s nimi zavet mira i udalû s zemli lûtyh zverej, tak čto bezopasno budut žit’ v stepi i spat’ v lesah. ²⁶ Daruû im i okrestnostâm holma Moego blagoslovenie, i dožd’ budu nisposylat’ v svoe vremâ; èto budut doždi blagosloveniâ. ²⁷ I polevoe derevo budet davat’ plod svoj, i zemlâ budet davat’ proizvedeniâ svoi; i budut oni bezopasny na zemle svoej, i uznaût, čto  Gospod’, kogda sokrušu svâzi ârma ih i osvobožu ih iz ruki porabotitelej ih. ²⁸ Oni ne budut uže dobyčeû dlâ narodov, i polevye zveri ne budut požirat’ ih; oni budut žit’ bezopasno, i nikto ne budet ustrašat’ ih. ²⁹ I proizvedu u nih nasaždenie slavnoe, i ne budut uže pogibat’ ot goloda na zemle i terpet’ posramleniâ ot narodov. ³⁰ I uznaût, čto Â, Gospod’ Bog ih, s nimi, i oni, dom Izrailev, Moj narod, govorit Gospod’ Bog, ³¹ i čto vy - ovcy Moi, ovcy pastvy Moej; vy čeloveki, a  Bog vaš, govorit Gospod’ Bog.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k gore Seir i izreki na nee proročestvo ³ i skaži ej: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, gora Seir! i prostru na tebâ ruku Moû i sdelaû tebâ pustoû i neobitaemoû. ⁴ Goroda tvoi prevraŝu v razvaliny, i ty sama opusteeš’ i uznaeš’, čto  Gospod’. ⁵ Tak kak u tebâ večnaâ vražda, i ty predavala synov Izrailevyh v ruki meču vo vremâ nesčast’â ih, vo vremâ okončatel’noj gibeli: ⁶ za èto - živu Â! govorit Gospod’ Bog - sdelaû tebâ krov’û, i krov’ budet presledovat’ tebâ; tak kak ty ne nenavidela krovi, to krov’ i budet presledovat’ tebâ. ⁷ I sdelaû goru Seir pustoû i bezlûdnoû step’û i istreblû na nej prihodâŝego i vozvraŝaûŝegosâ. ⁸ I napolnû vysoty ee ubitymi ee; na holmah tvoih i v dolinah tvoih, i vo vseh rytvinah tvoih budut padat’ sražennye mečom. ⁹ Sdelaû tebâ pustyneû večnoû, i v gorodah tvoih ne budut žit’, i uznaete, čto  Gospod’. ¹⁰ Tak kak ty govorila: “èti dva naroda i èti dve zemli budut moi, i my zavladeem imi, hotâ i Gospod’ byl tam” ¹¹ za to,- živu Â! govorit Gospod’ Bog,- postuplû s toboû po mere nenavisti tvoej i zavisti tvoej, kakuû ty vykazala iz nenavisti tvoej k nim, i âvlû Sebâ im, kogda budu sudit’ tebâ. ¹² I uznaeš’, čto Â, Gospod’, slyšal vse glumleniâ tvoi, kakie ty proiznosila na gory Izrailevy, govorâ: “opusteli! nam otdany na s"edenie!” ¹³ Vy veličalis’ predo Mnoû âzykom vašim i umnožali reči vaši protiv Menâ;  slyšal èto. ¹⁴ Tak govorit Gospod’ Bog: kogda vsâ zemlâ budet radovat’sâ,  sdelaû tebâ pustyneû. ¹⁵ Kak ty radovalas’ tomu, čto udel doma Izraileva opustel, tak sdelaû  i s toboû: opustošena budeš’, gora Seir, i vsâ Idumeâ vmeste, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ I ty, syn čelovečeskij, izreki proročestvo na gory Izrailevy i skaži: gory Izrailevy! slušajte slovo Gospodne. ² Tak govorit Gospod’ Bog: tak kak vrag govorit o vas: “a! a! i večnye vysoty dostalis’ nam v udel”, ³ to izreki proročestvo i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: za to, imenno za to, čto opustošaût vas i pogloŝaût vas so vseh storon, čtoby vy sdelalis’ dostoâniem pročih narodov i podverglis’ zlorečiû i peresudam lûdej,- ⁴ za èto, gory Izrailevy, vyslušajte slovo Gospoda Boga: tak govorit Gospod’ Bog goram i holmam, loŝinam i dolinam, i opustelym razvalinam, i ostavlennym gorodam, kotorye sdelalis’ dobyčeû i posmeâniem pročim okrestnym narodam; ⁵ za èto tak govorit Gospod’ Bog: v ogne revnosti Moej  izrek slovo na pročie narody i na vsû Idumeû, kotorye naznačili zemlû Moû vo vladenie sebe, s serdečnoû radost’û i s prezreniem v duše obrekaâ ee v dobyču sebe. ⁶ Posemu izreki proročestvo o zemle Izrailevoj i skaži goram i holmam, loŝinam i dolinam: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  izrek sie v revnosti Moej i v ârosti Moej, potomu čto vy nesete na sebe posmeânie ot narodov. ⁷ Posemu tak govorit Gospod’ Bog:  podnâl ruku Moû s klâtvoû, čto narody, kotorye vokrug vas, sami ponesut sram svoj. ⁸ A vy, gory Izrailevy, raspustite vetvi vaši i budete prinosit’ plody vaši narodu Moemu Izrailû; ibo oni skoro pridut. ⁹ Ibo vot,  k vam obraŝus’, i vy budete vozdelyvaemy i zasevaemy. ¹⁰ I poselû na vas množestvo lûdej, ves’ dom Izrailev, ves’, i zaseleny budut goroda i zastroeny razvaliny. ¹¹ I umnožu na vas lûdej i skot, i oni budut plodit’sâ i razmnožat’sâ, i zaselû vas, kak bylo v prežnie vremena vaši, i budu blagotvorit’ vam bol’še, neželi v prežnie vremena vaši, i uznaete, čto  Gospod’. ¹² I privedu na vas lûdej, narod Moj, Izrailâ, i oni budut vladet’ toboû, zemlâ! i ty budeš’ naslediem ih i ne budeš’ bolee delat’ ih bezdetnymi. ¹³ Tak govorit Gospod’ Bog: za to, čto govorât o vas: “ty - zemlâ, poedaûŝaâ lûdej i delaûŝaâ narod tvoj bezdetnym” ¹⁴ za to uže ne budeš’ poedat’ lûdej i naroda tvoego ne budeš’ vpered delat’ bezdetnym, govorit Gospod’ Bog. ¹⁵ I ne budeš’ bolee slyšat’ posmeâniâ ot narodov, i poruganiâ ot plemen ne poneseš’ uže na sebe, i naroda tvoego vpered ne budeš’ delat’ bezdetnym, govorit Gospod’ Bog. ¹⁶ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁷ syn čelovečeskij! kogda dom Izrailev žil na zemle svoej, on oskvernâl ee povedeniem svoim i delami svoimi; put’ ih pred licom Moim byl kak nečistota ženŝiny vo vremâ očiŝeniâ ee. ¹⁸ I  izlil na nih gnev Moj za krov’, kotoruû oni prolivali na ètoj zemle, i za to, čto oni oskvernâli ee idolami svoimi. ¹⁹ I  rasseâl ih po narodam, i oni razveâny po zemlâm;  sudil ih po putâm ih i po delam ih. ²⁰ I prišli oni k narodam, kuda pošli, i obesslavili svâtoe imâ Moe, potomu čto o nih govorât: “oni - narod Gospoda, i vyšli iz zemli Ego”. ²¹ I požalel  svâtoe imâ Moe, kotoroe obesslavil dom Izrailev u narodov, kuda prišel. ²² Posemu skaži domu Izrailevu: tak govorit Gospod’ Bog: ne dlâ vas  sdelaû èto, dom Izrailev, a radi svâtogo imeni Moego, kotoroe vy obesslavili u narodov, kuda prišli. ²³ I osvâŝu velikoe imâ Moe, besslavimoe u narodov, sredi kotoryh vy obesslavili ego, i uznaût narody, čto  Gospod’, govorit Gospod’ Bog, kogda âvlû na vas svâtost’ Moû pered glazami ih. ²⁴ I voz’mu vas iz narodov, i soberu vas iz vseh stran, i privedu vas v zemlû vašu. ²⁵ I okroplû vas čistoû vodoû, i vy očistites’ ot vseh skvern vaših, i ot vseh idolov vaših očiŝu vas. ²⁶ I dam vam serdce novoe, i duh novyj dam vam; i voz’mu iz ploti vašej serdce kamennoe, i dam vam serdce plotânoe. ²⁷ Vložu vnutr’ vas duh Moj i sdelaû to, čto vy budete hodit’ v zapovedâh Moih i ustavy Moi budete soblûdat’ i vypolnât’. ²⁸ I budete žit’ na zemle, kotoruû  dal otcam vašim, i budete Moim narodom, i  budu vašim Bogom. ²⁹ I osvobožu vas ot vseh nečistot vaših, i prizovu hleb, i umnožu ego, i ne dam vam terpet’ goloda. ³⁰ I umnožu plody na derev’âh i proizvedeniâ polej, čtoby vpered ne terpet’ vam ponošeniâ ot narodov iz-za goloda. ³¹ Togda vspomnite o zlyh putâh vaših i nedobryh delah vaših i počuvstvuete otvraŝenie k samim sebe za bezzakoniâ vaši i za merzosti vaši. ³² Ne radi vas  sdelaû èto, govorit Gospod’ Bog, da budet vam izvestno. Krasnejte i stydites’ putej vaših, dom Izrailev. ³³ Tak govorit Gospod’ Bog: v tot den’, kogda očiŝu vas ot vseh bezzakonij vaših i naselû goroda, i obstroeny budut razvaliny, ³⁴ i opustošennaâ zemlâ budet vozdelyvaema, byv pustyneû v glazah vsâkogo mimohodâŝego, ³⁵ togda skažut: “èta opustelaâ zemlâ sdelalas’, kak sad Edemskij; i èti razvalivšiesâ i opustelye i razorennye goroda ukrepleny i naseleny”. ³⁶ I uznaût narody, kotorye ostanutsâ vokrug vas, čto Â, Gospod’, vnov’ sozidaû razrušennoe, zasaždaû opusteloe. Â, Gospod’, skazal - i sdelal. ³⁷ Tak govorit Gospod’ Bog: vot, eŝe i v tom âvlû milost’ Moû domu Izrailevu, umnožu ih lûd’mi kak stado. ³⁸ Kak mnogo byvaet žertvennyh ovec v Ierusalime vo vremâ prazdnikov ego, tak polny budut lûd’mi opustelye goroda, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ Byla na mne ruka Gospoda, i Gospod’ vyvel menâ duhom i postavil menâ sredi polâ, i ono bylo polno kostej, ² i obvel menâ krugom okolo nih, i vot ves’ma mnogo ih na poverhnosti polâ, i vot oni ves’ma suhi. ³ I skazal mne: syn čelovečeskij! oživut li kosti sii?  skazal: Gospodi Bože! Ty znaeš’ èto. ⁴ I skazal mne: izreki proročestvo na kosti sii i skaži im: “kosti suhie! slušajte slovo Gospodne!” ⁵ Tak govorit Gospod’ Bog kostâm sim: vot,  vvedu duh v vas, i oživete. ⁶ I obložu vas žilami, i vyraŝu na vas plot’, i pokroû vas kožeû, i vvedu v vas duh, i oživete, i uznaete, čto  Gospod’. ⁷  izrek proročestvo, kak poveleno bylo mne; i kogda â proročestvoval, proizošel šum, i vot dviženie, i stali sbližat’sâ kosti, kost’ s kost’û svoeû. ⁸ I videl â: i vot, žily byli na nih, i plot’ vyrosla, i koža pokryla ih sverhu, a duha ne bylo v nih. ⁹ Togda skazal On mne: izreki proročestvo duhu, izreki proročestvo, syn čelovečeskij, i skaži duhu: tak govorit Gospod’ Bog: ot četyreh vetrov pridi, duh, i dohni na ètih ubityh, i oni oživut. ¹⁰ I â izrek proročestvo, kak On povelel mne, i vošel v nih duh, i oni ožili, i stali na nogi svoi - ves’ma, ves’ma velikoe polčiŝe. ¹¹ I skazal On mne: syn čelovečeskij! kosti sii - ves’ dom Izrailev. Vot, oni govorât: “issohli kosti naši, i pogibla nadežda naša, my otorvany ot kornâ”. ¹² Posemu izreki proročestvo i skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  otkroû groby vaši i vyvedu vas, narod Moj, iz grobov vaših i vvedu vas v zemlû Izrailevu. ¹³ I uznaete, čto  Gospod’, kogda otkroû groby vaši i vyvedu vas, narod Moj, iz grobov vaših, ¹⁴ i vložu v vas duh Moj, i oživete, i pomeŝu vas na zemle vašej, i uznaete, čto Â, Gospod’, skazal èto - i sdelal, govorit Gospod’. ¹⁵ I bylo ko mne slovo Gospodne: ¹⁶ ty že, syn čelovečeskij, voz’mi sebe odin žezl i napiši na nem: “Iude i synam Izrailevym, soûznym s nim”; i eŝe voz’mi žezl i napiši na nem: “Iosifu”; èto žezl Efrema i vsego doma Izraileva, soûznogo s nim. ¹⁷ I složi ih u sebâ odin s drugim v odin žezl, čtoby oni v ruke tvoej byli odno. ¹⁸ I kogda sprosât u tebâ syny naroda tvoego: “ne ob"âsniš’ li nam, čto èto u tebâ?”, ¹⁹ togda skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  voz’mu žezl Iosifov, kotoryj v ruke Efrema i soûznyh s nim kolen Izrailevyh, i priložu ih k nemu, k žezlu Iudy, i sdelaû ih odnim žezlom, i budut odno v ruke Moej. ²⁰ Kogda že oba žezla, na kotoryh ty napišeš’, budut v ruke tvoej pered glazami ih, ²¹ to skaži im: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  voz’mu synov Izrailevyh iz sredy narodov, meždu kotorymi oni nahodâtsâ, i soberu ih otovsûdu i privedu ih v zemlû ih. ²² Na ètoj zemle, na gorah Izrailâ  sdelaû ih odnim narodom, i odin Car’ budet carem u vseh ih, i ne budut bolee dvumâ narodami, i uže ne budut vpered razdelât’sâ na dva carstva. ²³ I ne budut uže oskvernât’ sebâ idolami svoimi i merzostâmi svoimi i vsâkimi porokami svoimi, i osvobožu ih iz vseh mest žitel’stva ih, gde oni grešili, i očiŝu ih, i budut Moim narodom, i  budu ih Bogom. ²⁴ A rab Moj David budet Carem nad nimi i Pastyrem vseh ih, i oni budut hodit’ v zapovedâh Moih, i ustavy Moi budut soblûdat’ i vypolnât’ ih. ²⁵ I budut žit’ na zemle, kotoruû  dal rabu Moemu Iakovu, na kotoroj žili otcy ih; tam budut žit’ oni i deti ih, i deti detej ih voveki; i rab Moj David budet knâzem u nih večno. ²⁶ I zaklûču s nimi zavet mira, zavet večnyj budet s nimi. I ustroû ih, i razmnožu ih, i postavlû sredi nih svâtiliŝe Moe naveki. ²⁷ I budet u nih žiliŝe Moe, i budu ih Bogom, a oni budut Moim narodom. ²⁸ I uznaût narody, čto  Gospod’, osvâŝaûŝij Izrailâ, kogda svâtiliŝe Moe budet sredi nih voveki.

¹ I bylo ko mne slovo Gospodne: ² syn čelovečeskij! obrati lice tvoe k Gogu v zemle Magog, knâzû Roša, Mešeha i Fuvala, i izreki na nego proročestvo ³ i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, Gog, knâz’ Roša, Mešeha i Fuvala! ⁴ I povernu tebâ, i vložu udila v čelûsti tvoi, i vyvedu tebâ i vse vojsko tvoe, konej i vsadnikov, vseh v polnom vooruženii, bol’šoe polčiŝe, v bronâh i so ŝitami, vseh vooružennyh mečami, ⁵ Persov, Efioplân i Livijcev s nimi, vseh so ŝitami i v šlemah, ⁶ Gomera so vsemi otrâdami ego, dom Fogarma, ot predelov severa, so vsemi otrâdami ego, mnogie narody s toboû. ⁷ Gotov’sâ i snarâžajsâ, ty i vse polčiŝa tvoi, sobravšiesâ k tebe, i bud’ im voždem. ⁸ Posle mnogih dnej ty ponadobiš’sâ; v poslednie gody ty prideš’ v zemlû, izbavlennuû ot meča, sobrannuû iz mnogih narodov, na gory Izrailevy, kotorye byli v postoânnom zapustenii, no teper’ žiteli ee budut vozvraŝeny iz narodov, i vse oni budut žit’ bezopasno. ⁹ I podnimeš’sâ, kak burâ, pojdeš’, kak tuča, čtoby pokryt’ zemlû, ty i vse polčiŝa tvoi i mnogie narody s toboû. ¹⁰ Tak govorit Gospod’ Bog: v tot den’ pridut tebe na serdce mysli, i ty zadumaeš’ zloe predpriâtie ¹¹ i skažeš’: “podnimus’ â na zemlû neograždennuû, pojdu na bezzabotnyh, živuŝih bespečno,- vse oni živut bez sten, i net u nih ni zaporov, ni dverej,- ¹² čtoby proizvesti grabež i nabrat’ dobyči, naložit’ ruku na vnov’ zaselennye razvaliny i na narod, sobrannyj iz narodov, zanimaûŝijsâ hozâjstvom i torgovleû, živuŝij na veršine zemli”. ¹³ Sava i Dedan i kupcy Farsisskie so vsemi molodymi l’vami ih skažut tebe: “ty prišel, čtoby proizvesti grabež, sobral polčiŝe tvoe, čtoby nabrat’ dobyči, vzât’ serebro i zoloto, otnât’ skot i imuŝestvo, zahvatit’ bol’šuû dobyču?” ¹⁴ Posemu izreki proročestvo, syn čelovečeskij, i skaži Gogu: tak govorit Gospod’ Bog: ne tak li? v tot den’, kogda narod Moj Izrail’ budet žit’ bezopasno, ty uznaeš’ èto; ¹⁵ i pojdeš’ s mesta tvoego, ot predelov severa, ty i mnogie narody s toboû, vse sidâŝie na konâh, sboriŝe velikoe i vojsko mnogočislennoe. ¹⁶ I podnimeš’sâ na narod Moj, na Izrailâ, kak tuča, čtoby pokryt’ zemlû: èto budet v poslednie dni, i  privedu tebâ na zemlû Moû, čtoby narody uznali Menâ, kogda  nad toboû, Gog, âvlû svâtost’ Moû pred glazami ih. ¹⁷ Tak govorit Gospod’ Bog: ne ty li tot samyj, o kotorom  govoril v drevnie dni črez rabov Moih, prorokov Izrailevyh, kotorye proročestvovali v te vremena, čto  privedu tebâ na nih? ¹⁸ I budet v tot den’, kogda Gog pridet na zemlû Izrailevu, govorit Gospod’ Bog, gnev Moj vospylaet v ârosti Moej. ¹⁹ I v revnosti Moej, v ogne negodovaniâ Moego  skazal: istinno v tot den’ proizojdet velikoe potrâsenie na zemle Izrailevoj. ²⁰ I vostrepeŝut ot lica Moego ryby morskie i pticy nebesnye, i zveri polevye i vse presmykaûŝeesâ, polzaûŝee po zemle, i vse lûdi, kotorye na lice zemli, i obrušatsâ gory, i upadut utesy, i vse steny padut na zemlû. ²¹ I po vsem goram Moim prizovu meč protiv nego, govorit Gospod’ Bog; meč každogo čeloveka budet protiv brata ego. ²² I budu sudit’sâ s nim morovoû âzvoû i krovoprolitiem, i prol’û na nego i na polki ego i na mnogie narody, kotorye s nim, vsepotoplâûŝij dožd’ i kamennyj grad, ogon’ i seru; ²³ i pokažu Moe veličie i svâtost’ Moû, i âvlû Sebâ pred glazami mnogih narodov, i uznaût, čto  Gospod’.

¹ Ty že, syn čelovečeskij, izreki proročestvo na Goga i skaži: tak govorit Gospod’ Bog: vot,  - na tebâ, Gog, knâz’ Roša, Mešeha i Fuvala! ² I povernu tebâ, i povedu tebâ, i vyvedu tebâ ot kraev severa, i privedu tebâ na gory Izrailevy. ³ I vyb’û luk tvoj iz levoj ruki tvoej, i vybrošu strely tvoi iz pravoj ruki tvoej. ⁴ Padeš’ ty na gorah Izrailevyh, ty i vse polki tvoi, i narody, kotorye s toboû; otdam tebâ na s"edenie vsâkogo roda hiŝnym pticam i zverâm polevym. ⁵ Na otkrytom pole padeš’; ibo  skazal èto, govorit Gospod’ Bog. ⁶ I pošlû ogon’ na zemlû Magog i na žitelej ostrovov, živuŝih bespečno, i uznaût, čto  Gospod’. ⁷ I âvlû svâtoe imâ Moe sredi naroda Moego, Izrailâ, i ne dam vpered besslavit’ svâtogo imeni Moego, i uznaût narody, čto  Gospod’, Svâtyj v Izraile. ⁸ Vot, èto pridet i sbudetsâ, govorit Gospod’ Bog, èto tot den’, o kotorom  skazal. ⁹ Togda žiteli gorodov Izrailevyh vyjdut, i razvedut ogon’, i budut sožigat’ oružie, ŝity i laty, luki i strely i bulavy i kop’â; sem’ let budu žeč’ ih. ¹⁰ I ne budut nosit’ drov s polâ, ni rubit’ iz lesov, no budut žeč’ tol’ko oružie; i ograbât grabitelej svoih, i oberut obiratelej svoih, govorit Gospod’ Bog. ¹¹ I budet v tot den’: dam Gogu mesto dlâ mogily v Izraile, dolinu prohožih na vostok ot morâ, i ona budet zaderživat’ prohožih; i pohoronât tam Goga i vse polčiŝe ego, i budut nazyvat’ ee dolinoû polčiŝa Gogova. ¹² I dom Izrailev sem’ mesâcev budet horonit’ ih, čtoby očistit’ zemlû. ¹³ I ves’ narod zemli budet horonit’ ih, i znamenit budet u nih den’, v kotoryj  proslavlû Sebâ, govorit Gospod’ Bog. ¹⁴ I naznačat lûdej, kotorye postoânno obhodili by zemlû i s pomoŝ’û prohožih pogrebali by ostavšihsâ na poverhnosti zemli, dlâ očiŝeniâ ee; po prošestvii semi mesâcev oni načnut delat’ poiski; ¹⁵ i kogda kto iz obhodâŝih zemlû uvidit kost’ čelovečeskuû, to postavit vozle nee znak, dokole pogrebateli ne pohoronât ee v doline polčiŝa Gogova. ¹⁶ I budet imâ gorodu: Gamona polčiŝe. I tak očistât oni zemlû. ¹⁷ Ty že, syn čelovečeskij, tak govorit Gospod’ Bog, skaži vsâkogo roda pticam i vsem zverâm polevym: sobirajtes’ i idite, so vseh storon shodites’ k žertve Moej, kotoruû  zakolû dlâ vas, k velikoj žertve na gorah Izrailevyh; i budete est’ mâso i pit’ krov’. ¹⁸ Mâso mužej sil’nyh budete est’, i budete pit’ krov’ knâzej zemli, baranov, âgnât, kozlov i tel’cov, vseh otkormlennyh na Vasane; ¹⁹ i budete est’ žir do sytosti i pit’ krov’ do op’âneniâ ot žertvy Moej, kotoruû  zakolû dlâ vas. ²⁰ I nasytites’ za stolom Moim konâmi i vsadnikami, mužami sil’nymi i vsâkimi lûd’mi voennymi, govorit Gospod’ Bog. ²¹ I âvlû slavu Moû meždu narodami, i vse narody uvidât sud Moj, kotoryj  proizvedu, i ruku Moû, kotoruû  naložu na nih. ²² I budet znat’ dom Izrailev, čto  Gospod’ Bog ih, ot sego dnâ i dalee. ²³ I uznaût narody, čto dom Izrailev byl pereselen za nepravdu svoû; za to, čto oni postupali verolomno predo Mnoû,  sokryl ot nih lice Moe i otdal ih v ruki vragov ih, i vse oni pali ot meča. ²⁴ Za nečistoty ih i za ih bezzakonie  sdelal èto s nimi, i sokryl ot nih lice Moe. ²⁵ Posemu tak govorit Gospod’ Bog: nyne vozvraŝu plen Iakova, i pomiluû ves’ dom Izrailâ, i vozrevnuû po svâtom imeni Moem. ²⁶ I počuvstvuût oni besčestie svoe i vse bezzakoniâ svoi, kakie delali predo Mnoû, kogda budut žit’ na zemle svoej bezopasno, i nikto ne budet ustrašat’ ih, ²⁷ kogda  vozvraŝu ih iz narodov, i soberu ih iz zemel’ vragov ih, i âvlû v nih svâtost’ Moû pred glazami mnogih narodov. ²⁸ I uznaût, čto  Gospod’ Bog ih, kogda, rasseâv ih meždu narodami, opât’ soberu ih v zemlû ih i ne ostavlû uže tam ni odnogo iz nih; ²⁹ i ne budu uže skryvat’ ot nih lica Moego, potomu čto  izol’û duh Moj na dom Izrailev, govorit Gospod’ Bog.

¹ V dvadcat’ pâtom godu po pereselenii našem, v načale goda, v desâtyj den’ mesâca, v četyrnadcatom godu po razrušenii goroda, v tot samyj den’ byla na mne ruka Gospoda, i On povel menâ tuda. ² V videniâh Božiih privel On menâ v zemlû Izrailevu i postavil menâ na ves’ma vysokoj gore, i na nej, s ûžnoj storony, byli kak by gorodskie zdaniâ; ³ i privel menâ tuda. I vot muž, kotorogo vid kak by vid blestâŝej medi, i l’nânaâ verv’ v ruke ego i trost’ izmereniâ, i stoâl on u vorot. ⁴ I skazal mne ètot muž: “syn čelovečeskij! smotri glazami tvoimi i slušaj ušami tvoimi, i prilagaj serdce tvoe ko vsemu, čto â budu pokazyvat’ tebe, ibo ty dlâ togo i priveden sûda, čtob â pokazal tebe èto; vse, čto uvidiš’, vozvesti domu Izrailevu”. ⁵ I vot, vne hrama stena so vseh storon ego, i v ruke togo muža trost’ izmereniâ v šest’ loktej, sčitaâ každyj lokot’ v lokot’ s ladon’û; i nameril on v ètom zdanii odnu trost’ tolŝiny i odnu trost’ vyšiny. ⁶ Potom pošel k vorotam, obraŝennym licom k vostoku, i vzošel po stupenâm ih, i našel mery v odnom poroge vorot odnu trost’ širiny i v drugom poroge odnu trost’ širiny. ⁷ I v každoj bokovoj komnate odna trost’ dliny i odna trost’ širiny, a meždu komnatami pât’ loktej, i v poroge vorot u pritvora vorot vnutri odna že trost’. ⁸ I smeril on v pritvore vorot vnutri odnu trost’, ⁹ a v pritvore u vorot nameril vosem’ loktej i dva loktâ v stolbah. Ètot pritvor u vorot so storony hrama. ¹⁰ Bokovyh komnat u vostočnyh vorot tri - s odnoj storony i tri - s drugoj; odna mera vo vseh treh i odna mera v stolbah s toj i drugoj storony. ¹¹ Širiny v otverstii vorot on nameril desât’ loktej, a dliny vorot trinadcat’ loktej. ¹² A pered komnatami vystup v odin lokot’, i v odin že lokot’ s drugoj storony vystup; èti komnaty s odnoj storony imeli šest’ loktej i šest’ že loktej s drugoj storony. ¹³ Potom nameril on v vorotah ot kryši odnoj komnaty do kryši drugoj dvadcat’ pât’ loktej širiny; dver’ byla protiv dveri. ¹⁴ A v stolbah on nasčital šest’desât loktej, v každom stolbe okolo dvora i u vorot, ¹⁵ i ot perednej storony vhoda v vorota do perednej storony vnutrennih vorot pât’desât loktej. ¹⁶ Rešetčatye okna byli i v bokovyh komnatah i v stolbah ih, vnutr’ vorot krugom, takže i v pritvorah okna byli krugom na vnutrennûû storonu, i na stolbah - pal’my. ¹⁷ I privel on menâ na vnešnij dvor, i vot tam komnaty, i kamennyj pomost krugom dvora byl sdelan; tridcat’ komnat na tom pomoste. ¹⁸ I pomost ètot byl po bokam vorot, sootvetstvenno dline vorot; ètot pomost byl niže. ¹⁹ I nameril on v širinu ot nižnih vorot do vnešnego kraâ vnutrennego dvora sto loktej, k vostoku i k severu. ²⁰ On izmeril takže dlinu i širinu vorot vnešnego dvora, obraŝennyh licom k severu, ²¹ i bokovye komnaty pri nih, tri s odnoj storony i tri s drugoj; i stolby ih, i vystupy ih byli takoj že mery, kak u prežnih vorot: dlina ih pât’desât loktej, a širina dvadcat’ pât’ loktej. ²² I okna ih, i vystupy ih, i pal’my ih - toj že mery, kak u vorot, obraŝennyh licom k vostoku; i vhodât k nim sem’û stupenâmi, i pered nimi vystupy. ²³ I vo vnutrennij dvor est’ vorota protiv vorot severnyh i vostočnyh; i nameril on ot vorot do vorot sto loktej. ²⁴ I povel menâ na ûg, i vot tam vorota ûžnye; i nameril on v stolbah i vystupah takuû že meru. ²⁵ I okna v nih i v preddveriâh ih takie že, kak te okna: dliny pât’desât loktej, a širiny dvadcat’ pât’ loktej. ²⁶ Pod"em k nim - v sem’ stupenej, i preddveriâ pered nimi; i pal’movye ukrašeniâ - odno s toj storony i odno s drugoj na stolbah ih. ²⁷ I vo vnutrennij dvor byli ûžnye vorota; i nameril on ot vorot do vorot ûžnyh sto loktej. ²⁸ I privel on menâ čerez ûžnye vorota vo vnutrennij dvor; i nameril v ûžnyh vorotah tu že meru. ²⁹ I bokovye komnaty ih, i stolby ih, i pritvory ih - toj že mery, i okna v nih v pritvorah ih byli krugom; vsego v dlinu pât’desât loktej, a v širinu dvadcat’ pât’ loktej. ³⁰ Pritvory byli krugom dlinoû v dvadcat’ pât’ loktej, a širinoû v pât’ loktej. ³¹ I pritvory byli u nih na vnešnij dvor, i pal’my byli na stolbah ih; pod"em k nim - v vosem’ stupenej. ³² I povel menâ vostočnymi vorotami na vnutrennij dvor; i nameril v ètih vorotah tu že meru. ³³ I bokovye komnaty ih, i stolby ih, i pritvory ih byli toj že mery; i okna v nih i pritvorah ih byli krugom; dlina pât’desât loktej, a širina dvadcat’ pât’ loktej. ³⁴ Pritvory u nih byli na vnešnij dvor, i pal’my na stolbah ih s toj i drugoj storony; pod"em k nim - v vosem’ stupenej. ³⁵ Potom privel menâ k severnym vorotam, i nameril v nih tu že meru. ³⁶ Bokovye komnaty pri nih, stolby ih i pritvory ih, i okna v nih byli krugom; vsego v dlinu pât’desât loktej, i v širinu dvadcat’ pât’ loktej. ³⁷ Pritvory u nih byli na vnešnij dvor, i pal’my na stolbah ih s toj i s drugoj storony; pod"em k nim - v vosem’ stupenej. ³⁸ Byla takže komnata, so vhodom v nee, u stolbov vorot: tam omyvaût žertvy vsesožženiâ. ³⁹ A v pritvore u vorot dva stola s odnoj storony i dva s drugoj storony, čtoby zakolat’ na nih žertvy vsesožženiâ i žertvy za greh i žertvy za prestuplenie. ⁴⁰ I u naružnogo boka pri vhode v otverstie severnyh vorot byli dva stola, i u drugogo boka, podle pritvora u vorot, dva stola. ⁴¹ Četyre stola s odnoj storony i četyre stola s drugoj storony, po bokam vorot: vsego vosem’ stolov, na kotoryh zakolaût žertvy. ⁴² I četyre stola dlâ prigotovleniâ vsesožženiâ byli iz tesanyh kamnej, dlinoû v poltora loktâ, i širinoû v poltora loktâ, a vyšinoû v odin lokot’; na nih kladut orudiâ dlâ zaklaniâ žertvy vsesožženiâ i drugih žertv. ⁴³ I krûki v odnu ladon’ pridelany byli k stenam zdaniâ krugom, a na stolah klali žertvennoe mâso. ⁴⁴ Snaruži vnutrennih vorot byli komnaty dlâ pevcov; na vnutrennem dvore, sboku severnyh vorot, odna obraŝena licom k ûgu, a drugaâ, sboku ûžnyh vorot, obraŝena licom k severu. ⁴⁵ I skazal on mne: “èta komnata, kotoraâ licom k ûgu, dlâ svâŝennikov, bodrstvuûŝih na straže hrama; ⁴⁶ a komnata, kotoraâ licom k severu, dlâ svâŝennikov, bodrstvuûŝih na straže žertvennika: èto syny Sadoka, kotorye odni iz synov Leviâ približaûtsâ k Gospodu, čtoby služit’ Emu”. ⁴⁷ I nameril on vo dvore sto loktej dliny i sto loktej širiny: on byl četyrehugol’nyj; a pered hramom stoâl žertvennik. ⁴⁸ I privel on menâ k pritvoru hrama, i nameril v stolbah pritvora pât’ loktej s odnoj storony i pât’ loktej s drugoj; a v vorotah tri loktâ širiny s odnoj storony i tri loktâ s drugoj. ⁴⁹ Dlina pritvora - v dvadcat’ loktej, a širina - v odinnadcat’ loktej, i vshodât v nego po desâti stupenâm; i byli podpory u stolbov, odna s odnoj storony, a drugaâ s drugoj.

¹ Potom vvel menâ v hram i nameril v stolbah šest’ loktej širiny s odnoj storony i šest’ loktej širiny s drugoj storony, v širinu skinii. ² V dverâh desât’ loktej širiny, i po bokam dverej pât’ loktej s odnoj storony i pât’ loktej s drugoj storony; i nameril dliny v hrame sorok loktej, a širiny dvadcat’ loktej. ³ I pošel vnutr’, i nameril v stolbah u dverej dva loktâ i v dverâh šest’ loktej, a širina dveri - v sem’ loktej. ⁴ I otmeril v nem dvadcat’ loktej v dlinu i dvadcat’ loktej v širinu hrama, i skazal mne: “èto - Svâtoe Svâtyh”. ⁵ I nameril v stene hrama šest’ loktej, a širiny v bokovyh komnatah, krugom hrama, po četyre loktâ. ⁶ Bokovyh komnat bylo tridcat’ tri, komnata podle komnaty; oni vdaûtsâ v stenu, kotoraâ u hrama dlâ komnat krugom, tak čto oni v svâzi s neû, no steny samogo hrama ne kasaûtsâ. ⁷ I on bolee i bolee rasširâlsâ krugom vverh bokovymi komnatami, potomu čto okružnost’ hrama voshodila vyše i vyše vokrug hrama, i potomu hram imel bol’šuû širinu vverhu, i iz nižnego ètaža voshodili v verhnij čerez srednij. ⁸ I â videl verh doma vo vsû okružnost’; bokovye komnaty v osnovanii imeli tam mery cel’nuû trost’, šest’ polnyh loktej. ⁹ Širina steny bokovyh komnat, vyhodâŝih naružu, pât’ loktej, i otkrytoe prostranstvo est’ podle bokovyh komnat hrama. ¹⁰ I meždu komnatami rasstoânie dvadcat’ loktej krugom vsego hrama. ¹¹ Dveri bokovyh komnat vedut na otkrytoe prostranstvo, odni dveri - na severnuû storonu, a drugie dveri - na ûžnuû storonu; a širina ètogo otkrytogo prostranstva - pât’ loktej krugom. ¹² Zdanie pered ploŝad’û na zapadnoj storone - širinoû v sem’desât loktej; stena že ètogo zdaniâ - v pât’ loktej širiny krugom, a dlina ee - devânosto loktej. ¹³ I nameril on v hrame sto loktej dliny, i v ploŝadi i v pristrojke, i v stenah ego takže sto loktej dliny. ¹⁴ I širina hrama po licevoj storone i ploŝadi k vostoku sto že loktej. ¹⁵ I v dline zdaniâ pered ploŝad’û na zadnej storone ee s bokovymi komnatami ego po tu i druguû storonu on nameril sto loktej, so vnutrennost’û hrama i pritvorami dvora. ¹⁶ Dvernye brus’â i rešetčatye okna, i bokovye komnaty krugom, vo vseh treh ârusah, protiv porogov obšity derevom i ot pola po okna; okna byli zakryty. ¹⁷ Ot verha dverej kak vnutri hrama, tak i snaruži, i po vsej stene krugom, vnutri i snaruži, byli reznye izobraženiâ, ¹⁸ sdelany byli heruvimy i pal’my: pal’ma meždu dvumâ heruvimami, i u každogo heruvima dva lica. ¹⁹ S odnoj storony k pal’me obraŝeno lico čelovečeskoe, a s drugoj storony k pal’me - lice l’vinoe; tak sdelano vo vsem hrame krugom. ²⁰ Ot pola do verha dverej sdelany byli heruvimy i pal’my, takže i po stene hrama. ²¹ V hrame byli četyrehugol’nye dvernye kosâki, i svâtiliŝe imelo takoj že vid, kak â videl. ²² Žertvennik byl derevânnyj v tri loktâ vyšiny i v dva loktâ dliny; i ugly ego, i podnožie ego, i stenki ego iz dereva. I skazal on mne: “èto trapeza, kotoraâ pred Gospodom”. ²³ V hrame i vo svâtiliŝe po dve dveri, ²⁴ i dveri sii o dvuh doskah, obe doski podvižnye, dve u odnoj dveri i dve doski u drugoj; ²⁵ i sdelany na nih, na dverâh hrama, heruvimy i pal’my takie že, kakie sdelany po stenam; a pered pritvorom snaruži byl derevânnyj pomost. ²⁶ I rešetčatye okna s pal’mami, po tu i druguû storonu, byli po bokam pritvora i v bokovyh komnatah hrama i na derevânnoj obšivke.

¹ I vyvel menâ ko vnešnemu dvoru severnoû dorogoû, i privel menâ k komnatam, kotorye protiv ploŝadi i protiv zdaniâ na severe, ² k tomu mestu, kotoroe u severnyh dverej imeet v dlinu sto loktej, a v širinu pât’desât loktej. ³ Naprotiv dvadcati loktej vnutrennego dvora i naprotiv pomosta, kotoryj na vnešnem dvore, byli galereâ protiv galerei v tri ârusa. ⁴ A pered komnatami hod v desât’ loktej širiny, a vnutr’ v odin lokot’; dveri ih licom k severu. ⁵ Verhnie komnaty uže, potomu čto galerei otnimaût u nih neskol’ko protiv nižnih i srednih komnat ètogo zdaniâ. ⁶ Oni v tri ârusa, i takih stolbov, kakie na dvorah, net u nih; potomu oni i sdelany uže protiv nižnih i srednih komnat, načinaâ ot pola. ⁷ A naružnaâ stena naprotiv ètih komnat ot vnešnego dvora, sostavlâûŝaâ licevuû storonu komnat, imeet dliny pât’desât loktej. ⁸ potomu čto i komnaty na vnešnem dvore zanimaût dliny tol’ko pât’desât loktej, i vot pered hramom sto loktej. ⁹ A snizu hod k ètim komnatam s vostočnoj storony, kogda podhodât k nim so vnešnego dvora. ¹⁰ V širinu steny dvora k vostoku pered ploŝad’û i pered zdaniem byli komnaty. ¹¹ I hod pered nimi takoj že, kak i u teh komnat, kotorye obraŝeny k severu, takaâ že dlina, kak i u teh, i takaâ že širina, i vse vyhody ih, i ustrojstvo ih, i dveri ih takie že, kak i u teh. ¹² Takie že dveri, kak i u komnat, kotorye na ûg, i dlâ vhoda v nih dver’ u samoj dorogi, kotoraâ šla prâmo vdol’ steny na vostok. ¹³ I skazal on mne: “komnaty na sever i komnaty na ûg, kotorye pered ploŝad’û, sut’ komnaty svâŝennye, v kotoryh svâŝenniki, pribli-žaûŝiesâ k Gospodu, s"edaût svâŝennejšie žertvy; tam že oni kladut svâŝennejšie žertvy, i hlebnoe prinošenie, i žertvu za greh, i žertvu za prestuplenie, ibo èto mesto svâtoe. ¹⁴ Kogda vojdut tuda svâŝenniki, to oni ne dolžny vyhodit’ iz ètogo svâtogo mesta na vnešnij dvor, dokole ne ostavât tam odežd svoih, v kotoryh služili, ibo oni svâŝenny; oni dolžny nadet’ na sebâ drugie odeždy i togda vyhodit’ k narodu”. ¹⁵ Kogda končil on izmereniâ vnutrennego hrama, to vyvel menâ vorotami, obraŝennymi licom k vostoku, i stal izmerât’ ego krugom. ¹⁶ On izmeril vostočnuû storonu trost’û izmereniâ i nameril trost’û izmereniâ vsego pât’sot trostej; ¹⁷ v severnoj storone toj že trost’û izmereniâ nameril vsego pât’sot trostej; ¹⁸ v ûžnoj storone nameril trost’û izmereniâ takže pât’sot trostej. ¹⁹ Povorotiv k zapadnoj storone, nameril trost’û izmereniâ pât’sot trostej. ²⁰ So vseh četyreh storon on izmeril ego; krugom nego byla stena dlinoû v pât’sot trostej i v pât’sot trostej širinoû, čtoby otdelit’ svâtoe mesto ot nesvâtogo.

¹ I privel menâ k vorotam, k tem vorotam, kotorye obraŝeny licom k vostoku. ² I vot, slava Boga Izraileva šla ot vostoka, i glas Ego kak šum vod mnogih, i zemlâ osvetilas’ ot slavy Ego. ³ Èto videnie bylo takoe že, kakoe â videl prežde, točno takoe, kakoe â videl, kogda prihodil vozvestit’ gibel’ gorodu, i videniâ, podobnye videniâm, kakie videl â u reki Hovara. I â pal na lice moe. ⁴ I slava Gospoda vošla v hram putem vorot, obraŝennyh licom k vostoku. ⁵ I podnâl menâ duh, i vvel menâ vo vnutrennij dvor, i vot, slava Gospoda napolnila ves’ hram. ⁶ I â slyšal kogo-to, govorâŝego mne iz hrama, a tot muž stoâl podle menâ, ⁷ i skazal mne: syn čelovečeskij! èto mesto prestola Moego i mesto stopam nog Moih, gde  budu žit’ sredi synov Izrailevyh voveki; i dom Izrailev ne budet bolee oskvernât’ svâtogo imeni Moego, ni oni, ni cari ih, bluženiem svoim i trupami carej svoih na vysotah ih. ⁸ Oni stavili porog svoj u poroga Moego i verei dverej svoih podle Moih verej, tak čto odna stena byla meždu Mnoû i imi, i oskvernâli svâtoe imâ Moe merzostâmi svoimi, kakie delali, i za to  pogubil ih vo gneve Moem. ⁹ A teper’ oni udalât ot Menâ bluženie svoe i trupy carej svoih, i  budu žit’ sredi nih voveki. ¹⁰ Ty, syn čelovečeskij, vozvesti domu Izrailevu o hrame sem, čtoby oni ustydilis’ bezzakonij svoih i čtoby snâli s nego meru. ¹¹ I esli oni ustydâtsâ vsego togo, čto delali, to pokaži im vid hrama i raspoloženie ego, i vyhody ego, i vhody ego, i vse očertaniâ ego, i vse ustavy ego, i vse obrazy ego, i vse zakony ego, i napiši pri glazah ih, čtoby oni sohranâli vse očertaniâ ego i vse ustavy ego i postupali po nim. ¹² Vot zakon hrama: na veršine gory vse prostranstvo ego vokrug - Svâtoe Svâtyh; vot zakon hrama! ¹³ I vot razmery žertvennika loktâmi, sčitaâ lokot’ v lokot’ s ladon’û: osnovanie v lokot’, širina v lokot’ že, i poâs po vsem kraâm ego v odnu pâden’; i vot zadnââ storona žertvennika. ¹⁴ Ot osnovaniâ, čto v zemle, do nižnego vystupa dva loktâ, a širinoû on v odin lokot’; ot malogo vystupa do bol’šogo vystupa četyre loktâ, a širina ego - v odin lokot’. ¹⁵ Samyj žertvennik vyšinoû v četyre loktâ; i iz žertvennika podnimaûtsâ vverh četyre roga. ¹⁶ Žertvennik imeet dvenadcat’ loktej dliny i dvenadcat’ širiny; on četyrehugol’nyj na vse svoi četyre storony. ¹⁷ A v ploŝadke četyrnadcat’ loktej dliny i četyrnadcat’ širiny na vse četyre storony ee, i vokrug nee poâs v pol-loktâ, a osnovanie ee v lokot’ vokrug, stupeni že k nemu - s vostoka. ¹⁸ I skazal on mne: syn čelovečeskij! tak govorit Gospod’ Bog: vot ustavy žertvennika k tomu dnû, kogda on budet sdelan dlâ prinošeniâ na nem vsesožženij i dlâ kropleniâ na nego krov’û. ¹⁹ Svâŝennikam ot kolena Leviina, kotorye iz plemeni Sadoka, približaûŝimsâ ko Mne, čtoby služit’ Mne, govorit Gospod’ Bog, daj tel’ca iz stada volov, v žertvu za greh. ²⁰ I voz’mi krovi ego, i pokropi na četyre roga ego, i na četyre ugla ploŝadki, i na poâs krugom, i tak očisti ego i osvâti ego. ²¹ I voz’mi tel’ca, v žertvu za greh, i sožgi ego na naznačennom meste doma vne svâtiliŝa. ²² A na drugoj den’ v žertvu za greh prinesi iz koz’ego stada kozla bez poroka, i pust’ očistât žertvennik tak že, kak očiŝali tel’com. ²³ Kogda že končiš’ očiŝenie, privedi iz stada volov tel’ca bez poroka i iz stada ovec ovna bez poroka; ²⁴ i prinesi ih pred lice Gospoda; i svâŝenniki brosât na nih soli, i voznesut ih vo vsesožženie Gospodu. ²⁵ Sem’ dnej prinosi v žertvu za greh po kozlu v den’; takže pust’ prinosât v žertvu po tel’cu iz stada volov i po ovnu iz stada ovec bez poroka. ²⁶ Sem’ dnej oni dolžny očiŝat’ žertvennik i osvâŝat’ ego i napolnât’ ruki svoi. ²⁷ Po okončanii že sih dnej, v vos’moj den’ i dalee, svâŝenniki budut voznosit’ na žertvennike vaši vsesožženiâ i blagodarstvennye žertvy; i  budu milostiv k vam, govorit Gospod’ Bog.

¹ I privel on menâ obratno ko vnešnim vorotam svâtiliŝa, obraŝennym licom na vostok, i oni byli zatvoreny. ² I skazal mne Gospod’: vorota sii budut zatvoreny, ne otvorâtsâ, i nikakoj čelovek ne vojdet imi, ibo Gospod’, Bog Izrailev, vošel imi, i oni budut zatvoreny. ³ Čto do knâzâ, on, kak knâz’, sâdet v nih, čtoby est’ hleb pred Gospodom; vojdet putem pritvora ètih vorot, i tem že putem vyjdet. ⁴ Potom privel menâ putem vorot severnyh pered lice hrama, i â videl, i vot, slava Gospoda napolnâla dom Gospoda, i pal â na lice moe. ⁵ I skazal mne Gospod’: syn čelovečeskij! prilagaj serdce tvoe ko vsemu, i smotri glazami tvoimi, i slušaj ušami tvoimi vse, čto  govorû tebe o vseh postanovleniâh doma Gospoda i vseh zakonah ego; i prilagaj serdce tvoe ko vhodu v hram i ko vsem vyhodam iz svâtiliŝa. ⁶ I skaži mâtežnomu domu Izrailevu: tak govorit Gospod’ Bog: dovol’no vam, dom Izrailev, delat’ vse merzosti vaši, ⁷ vvodit’ synov čužoj, neobrezannyh serdcem i neobrezannyh plot’û, čtoby oni byli v Moem svâtiliŝe i oskvernâli hram Moj, podnosit’ hleb Moj, tuk i krov’, i razrušat’ zavet Moj vsâkimi merzostâmi vašimi. ⁸ Vy ne ispolnâli straži u svâtyn’ Moih, a stavili vmesto sebâ ih dlâ straži v Moem svâtiliŝe. ⁹ Tak govorit Gospod’ Bog: nikakoj syn čužoj, neobrezannyj serdcem i neobrezannyj plot’û, ne dolžen vhodit’ vo svâtiliŝe Moe, daže i tot syn čužoj, kotoryj živet sredi synov Izrailâ. ¹⁰ Ravno i levity, kotorye udalilis’ ot Menâ vo vremâ otstupničestva Izraileva, kotorye, ostaviv Menâ, bluždali vsled idolov svoih, ponesut nakazanie za vinu svoû. ¹¹ Oni budut služit’ vo svâtiliŝe Moem, kak storoža u vorot hrama i prislužniki u hrama; oni budut zakolat’ dlâ naroda vsesožženie i drugie žertvy, i budut stoât’ pred nimi dlâ služeniâ im. ¹² Za to, čto oni služili im pred idolami ih i byli dlâ doma Izraileva soblaznom k nečestiû,  podnâl na nih ruku Moû, govorit Gospod’ Bog, i oni ponesut nakazanie za vinu svoû; ¹³ oni ne budut približat’sâ ko Mne, čtoby svâŝennodejstvovat’ predo Mnoû i pristupat’ ko vsem svâtynâm Moim, k Svâtomu Svâtyh, no budut nesti na sebe besslavie svoe i merzosti svoi, kakie delali. ¹⁴ Sdelaû ih stražami hrama dlâ vseh služb ego i dlâ vsego, čto proizvoditsâ v nem. ¹⁵ A svâŝenniki iz kolena Leviina, syny Sadoka, kotorye, vo vremâ otstupleniâ synov Izrailevyh ot Menâ, postoânno stoâli na straže svâtiliŝa Moego, te budut približat’sâ ko Mne, čtoby služit’ Mne, i budut predstoât’ pred licom Moim, čtoby prinosit’ Mne tuk i krov’, govorit Gospod’ Bog. ¹⁶ Oni budut vhodit’ vo svâtiliŝe Moe i približat’sâ k trapeze Moej, čtoby služit’ Mne i soblûdat’ stražu Moû. ¹⁷ Kogda pridut k vorotam vnutrennego dvora, togda odenutsâ v odeždy l’nânye, a šerstânoe ne dolžno byt’ na nih vo vremâ služeniâ ih v vorotah vnutrennego dvora i vnutri hrama. ¹⁸ Uvâsla na golovah ih dolžny byt’ takže l’nânye; i ispodnââ odežda na čreslah ih dolžna byt’ takže l’nânaâ; v potu oni ne dolžny opoâsyvat’sâ. ¹⁹ A kogda nadobno budet vyjti na vnešnij dvor, na vnešnij dvor k narodu, togda oni dolžny budut snât’ odeždy svoi, v kotoryh oni služili, i ostavit’ ih v svâŝennyh komnatah, i odet’sâ v drugie odeždy, čtoby svâŝennymi odeždami svoimi ne prikasat’sâ k narodu. ²⁰ I golovy svoej oni ne dolžny brit’, i ne dolžny otpuskat’ volos, a pust’ nepremenno strigut golovy svoi. ²¹ I vina ne dolžen pit’ ni odin svâŝennik, kogda idet vo vnutrennij dvor. ²² Ni vdovy, ni razvedennoj s mužem oni ne dolžny brat’ sebe v ženy, a tol’ko mogut brat’ sebe devic iz plemeni doma Izraileva i vdovu, ostavšuûsâ vdovoû ot svâŝennika. ²³ Oni dolžny učit’ narod Moj otličat’ svâŝennoe ot nesvâŝennogo i ob"âsnât’ im, čto nečisto i čto čisto. ²⁴ Pri spornyh delah oni dolžny prisutstvovat’ v sude, i po ustavam Moim sudit’ ih, i nablûdat’ zakony Moi i postanovleniâ Moi o vseh prazdnikah Moih, i svâto hranit’ subboty Moi. ²⁵ K mertvomu čeloveku nikto iz nih ne dolžen podhodit’, čtoby ne sdelat’sâ nečistym; tol’ko radi otca i materi, radi syna i dočeri, brata i sestry, kotoraâ ne byla zamužem, možno im sdelat’ sebâ nečistymi. ²⁶ Po očiŝenii že takogo, eŝe sem’ dnej nadležit otsčitat’ emu. ²⁷ I v tot den’, kogda emu nadobno budet pristupat’ ko svâtyne vo vnutrennem dvore, čtoby služit’ pri svâtyne, on dolžen prinesti žertvu za greh, govorit Gospod’ Bog. ²⁸ A čto do udela ih, to  ih udel. I vladeniâ ne davajte im v Izraile:  ih vladenie. ²⁹ Oni budut est’ ot hlebnogo prinošeniâ, ot žertvy za greh i žertvy za prestuplenie; i vse zaklâtoe u Izrailâ im že prinadležit. ³⁰ I načatki iz vseh plodov vaših i vsâkogo roda prinošeniâ, iz čego ni sostoâli by prinošeniâ vaši, prinadležat svâŝennikam; i načatki molotogo vami otdavajte svâŝenniku, čtoby nad domom tvoim počivalo blagoslovenie. ³¹ Nikakoj mertvečiny i ničego, rasterzannogo zverem, ni iz ptic, ni iz skota, ne dolžny est’ svâŝenniki.

¹ Kogda budete po žrebiû delit’ zemlû na udely, togda otdelite svâŝennyj učastok Gospodu v dvadcat’ pât’ tysâč trostej dliny i desât’ tysâč širiny; da budet svâto èto mesto vo vsem ob"eme svoem, krugom. ² Ot nego k svâtiliŝu otojdet četyrehugol’nik po pâtisot trostej krugom, i krugom nego ploŝad’ v pât’desât loktej. ³ Iz ètoj mery otmer’ dvadcat’ pât’ tysâč trostej v dlinu i desât’ tysâč v širinu, gde budet nahodit’sâ svâtiliŝe, Svâtoe Svâtyh. ⁴ Èta svâŝennaâ čast’ zemli prinadležat’ budet svâŝennikam, služitelâm svâtiliŝa, pristupaûŝim k služeniû Gospodu: èto budet dlâ nih mestom dlâ domov i svâtyneû dlâ svâtiliŝa. ⁵ Dvadcat’ pât’ tysâč trostej dliny i desât’ tysâč širiny budut prinadležat’ levitam, služitelâm hrama, kak ih vladenie dlâ obitaniâ ih. ⁶ I vo vladenie gorodu dajte pât’ tysâč širiny i dvadcat’ pât’ tysâč dliny, protiv svâŝennogo mesta, otdelennogo Gospodu; èto prinadležat’ dolžno vsemu domu Izrailevu. ⁷ I knâzû dajte dolû po tu i druguû storonu, kak podle svâŝennogo mesta, otdelennogo Gospodu, tak i podle gorodskogo vladeniâ, k zapadu s zapadnoj storony i k vostoku s vostočnoj storony, dlinoû naravne s odnim iz onyh udelov ot zapadnogo predela do vostočnogo. ⁸ Èto ego zemlâ, ego vladenie v Izraile, čtoby knâz’â Moi vpered ne tesnili naroda Moego i čtoby predostavili zemlû domu Izrailevu po kolenam ego. ⁹ Tak govorit Gospod’ Bog: dovol’no vam, knâz’â Izrailevy! otložite obidy i ugneteniâ i tvorite sud i pravdu, perestan’te vytesnât’ narod Moj iz vladeniâ ego, govorit Gospod’ Bog. ¹⁰ Da budut u vas pravil’nye vesy i pravil’naâ efa i pravil’nyj bat. ¹¹ Efa i bat dolžny byt’ odinakovoj mery, tak čtoby bat vmeŝal v sebe desâtuû čast’ homera i efa desâtuû čast’ homera; mera ih dolžna opredelât’sâ po homeru. ¹² V sikle dvadcat’ ger; a dvadcat’ siklej, dvadcat’ pât’ siklej i pâtnadcat’ siklej sostavlât’ budut u vas minu. ¹³ Vot dan’, kakuû vy dolžny davat’ knâzû: šestuû čast’ efy ot homera pšenicy i šestuû čast’ efy ot homera âčmenâ; ¹⁴ postanovlenie ob elee: ot kora eleâ desâtuû čast’ bata; desât’ batov sostavât homer, potomu čto v homere desât’ batov; ¹⁵ odnu ovcu ot stada v dvesti ovec s tučnoj pažiti Izrailâ: vse èto dlâ hlebnogo prinošeniâ i vsesožženiâ, i blagodarstvennoj žertvy, v očiŝenie ih, govorit Gospod’ Bog. ¹⁶ Ves’ narod zemli obâzyvaetsâ delat’ sie prinošenie knâzû v Izraile. ¹⁷ A na obâzannosti knâzâ budut ležat’ vsesožženie i hlebnoe prinošenie, i vozliânie v prazdniki i v novomesâčiâ, i v subboty, vo vse toržestva doma Izraileva; on dolžen budet prinosit’ žertvu za greh i hlebnoe prinošenie, i vsesožženie, i žertvu blagodarstvennuû dlâ očiŝeniâ doma Izraileva. ¹⁸ Tak govorit Gospod’ Bog: v pervom mesâce, v pervyj den’ mesâca, voz’mi iz stada volov tel’ca bez poroka, i očisti svâtiliŝe. ¹⁹ Svâŝennik pust’ voz’met krovi ot ètoj žertvy za greh i pokropit eû na verei hrama i na četyre ugla ploŝadki u žertvennika i na verei vorot vnutrennego dvora. ²⁰ To že sdelaj i v sed’moj den’ mesâca za sogrešaûŝih umyšlenno i po prostote, i tak očiŝajte hram. ²¹ V pervom mesâce, v četyrnadcatyj den’ mesâca, dolžna byt’ u vas Pasha, prazdnik semidnevnyj, kogda dolžno est’ opresnoki. ²² V ètot den’ knâz’ za sebâ i za ves’ narod zemli prineset tel’ca v žertvu za greh. ²³ I v èti sem’ dnej prazdnika on dolžen prinosit’ vo vsesožženie Gospodu každyj den’ po semi tel’cov i po semi ovnov bez poroka, i v žertvu za greh každyj den’ po kozlu iz koz’ego stada. ²⁴ Hlebnogo prinošeniâ on dolžen prinosit’ po efe na tel’ca i po efe na ovna i po ginu eleâ na efu. ²⁵ V sed’mom mesâce, v pâtnadcatyj den’ mesâca, v prazdnik, v tečenie semi dnej on dolžen prinosit’ to že: takuû že žertvu za greh, takoe že vsesožženie, i stol’ko že hlebnogo prinošeniâ i stol’ko že eleâ.

¹ Tak govorit Gospod’ Bog: vorota vnutrennego dvora, obraŝennye licom k vostoku, dolžny byt’ zaperty v prodolženie šesti rabočih dnej, a v subbotnij den’ oni dolžny byt’ otvoreny i v den’ novomesâčiâ dolžny byt’ otvoreny. ² Knâz’ pojdet čerez vnešnij pritvor vorot i stanet u verei ètih vorot; i svâŝenniki soveršat ego vsesožženie i ego blagodarstvennuû žertvu; i on u poroga vorot poklonitsâ Gospodu, i vyjdet, a vorota ostaûtsâ nezapertymi do večera. ³ I narod zemli budet poklonât’sâ pred Gospodom, pri vhode v vorota, v subboty i novomesâčiâ. ⁴ Vsesožženie, kotoroe knâz’ prineset Gospodu v subbotnij den’, dolžno byt’ iz šesti agncev bez poroka i iz ovna bez poroka; ⁵ hlebnogo prinošeniâ efa na ovna, a na agncev hlebnogo prinošeniâ, skol’ko ruka ego podast, a eleâ gin na efu. ⁶ V den’ novomesâčiâ budut prinosimy im iz stada volov telec bez poroka, takže šest’ agncev i oven bez poroka. ⁷ Hlebnogo prinošeniâ on prineset efu na tel’ca i efu na ovna, a na agncev, skol’ko ruka ego podast, i eleâ gin na efu. ⁸ I kogda prihodit’ budet knâz’, to dolžen vhodit’ čerez pritvor vorot i tem že putem vyhodit’. ⁹ A kogda narod zemli budet prihodit’ pred lice Gospoda v prazdniki, to vošedšij severnymi vorotami dlâ pokloneniâ dolžen vyhodit’ vorotami ûžnymi, a vošedšij ûžnymi vorotami dolžen vyhodit’ vorotami severnymi; on ne dolžen vyhodit’ temi že vorotami, kotorymi vošel, a dolžen vyhodit’ protivopoložnymi. ¹⁰ I knâz’ dolžen nahodit’sâ sredi nih; kogda oni vhodât, vhodit i on; i kogda oni vyhodât, vyhodit i on. ¹¹ I v prazdniki i v toržestvennye dni hlebnogo prinošeniâ ot nego dolžno byt’ po efe na tel’ca i po efe na ovna, a na agncev, skol’ko podast ruka ego, i eleâ po ginu na efu. ¹² A esli knâz’, po userdiû svoemu, zahočet prinesti vsesožženie ili blagodarstvennuû žertvu Gospodu, to dolžny otvorit’ emu vorota, obraŝennye k vostoku, i on soveršit svoe vsesožženie i svoû blagodarstvennuû žertvu tak že, kak soveršil v subbotnij den’, i posle sego on vyjdet, i po vyhode ego vorota zaprutsâ. ¹³ Každyj den’ prinosi Gospodu vo vsesožženie odnoletnego agnca bez poroka; každoe utro prinosi ego. ¹⁴ A hlebnogo prinošeniâ prilagaj k nemu každoe utro šestuû čast’ efy i eleâ tret’û čast’ gina, čtoby rastvorit’ muku; takovo večnoe postanovlenie o hlebnom prinošenii Gospodu, navsegda. ¹⁵ Pust’ prinosât vo vsesožženie agnca i hlebnoe prinošenie i elej každoe utro postoânno. ¹⁶ Tak govorit Gospod’ Bog: esli knâz’ daet komu iz synovej svoih podarok, to èto dolžno pojti v nasledstvo i ego synov’âm; èto vladenie ih dolžno byt’ nasledstvennym. ¹⁷ Esli že on dast iz naslediâ svoego komu-libo iz rabov svoih podarok, to èto budet prinadležat’ emu tol’ko do goda osvoboždeniâ, i togda vozvratitsâ k knâzû. Tol’ko k synov’âm ego dolžno perehodit’ nasledie ego. ¹⁸ No knâz’ ne možet brat’ iz nasledstvennogo učastka naroda, vytesnââ ih iz vladeniâ ih; iz svoego tol’ko vladeniâ on možet udelât’ detâm svoim, čtoby nikto iz naroda Moego ne byl izgonâem iz svoego vladeniâ. ¹⁹ I privel on menâ tem hodom, kotoryj sboku vorot, k svâŝennym komnatam dlâ svâŝennikov, obraŝennym k severu, i vot tam odno mesto na kraû k zapadu. ²⁰ I skazal mne: “èto - mesto, gde svâŝenniki dolžny varit’ žertvu za prestuplenie i žertvu za greh, gde dolžny peč’ hlebnoe prinošenie, ne vynosâ ego na vnešnij dvor, dlâ osvâŝeniâ naroda”. ²¹ I vyvel menâ na vnešnij dvor, i provel menâ po četyrem uglam dvora, i vot, v každom uglu dvora eŝe dvor. ²² Vo vseh četyreh uglah dvora byli pokrytye dvory v sorok loktej dliny i tridcat’ širiny, odnoj mery vo vseh četyreh uglah. ²³ I krugom vseh ih četyreh - steny, a u sten sdelany očagi krugom. ²⁴ I skazal mne: “vot povarni, v kotoryh služiteli hrama varât žertvy narodnye”.

¹ Potom privel on menâ obratno k dverâm hrama, i vot, iz-pod poroga hrama tečet voda na vostok, ibo hram stoâl licom na vostok, i voda tekla iz-pod pravogo boka hrama, po ûžnuû storonu žertvennika. ² I vyvel menâ severnymi vorotami, i vnešnim putem obvel menâ k vnešnim vorotam, putem, obraŝennym k vostoku; i vot, voda tečet po pravuû storonu. ³ Kogda tot muž pošel na vostok, to v ruke deržal šnur, i otmeril tysâču loktej, i povel menâ po vode; vody bylo po lodyžku. ⁴ I eŝe otmeril tysâču, i povel menâ po vode; vody bylo po koleno. I eŝe otmeril tysâču, i povel menâ; vody bylo po poâsnicu. ⁵ I eŝe otmeril tysâču, i uže tut byl takoj potok, čerez kotoryj â ne mog idti, potomu čto voda byla tak vysoka, čto nadležalo plyt’, a perehodit’ nel’zâ bylo ètot potok. ⁶ I skazal mne: “videl, syn čelovečeskij?” i povel menâ obratno k beregu ètogo potoka. ⁷ I kogda â prišel nazad, i vot, na beregah potoka mnogo bylo derev po tu i druguû storonu. ⁸ I skazal mne: èta voda tečet v vostočnuû storonu zemli, sojdet na ravninu i vojdet v more; i vody ego sdelaûtsâ zdorovymi. ⁹ I vsâkoe živuŝee suŝestvo, presmykaûŝeesâ tam, gde vojdut dve strui, budet živo; i ryby budet ves’ma mnogo, potomu čto vojdet tuda èta voda, i vody v more sdelaûtsâ zdorovymi, i, kuda vojdet ètot potok, vse budet živo tam. ¹⁰ I budut stoât’ podle nego rybolovy ot En-Gaddi do Èglaima, budut zakidyvat’ seti. Ryba budet v svoem vide i, kak v bol’šom more, ryby budet ves’ma mnogo. ¹¹ Bolota ego i luži ego, kotorye ne sdelaûtsâ zdorovymi, budut ostavleny dlâ soli. ¹² U potoka po beregam ego, s toj i drugoj storony, budut rasti vsâkie dereva, dostavlâûŝie piŝu: list’â ih ne budut uvâdat’, i plody na nih ne budut istoŝat’sâ; každyj mesâc budut sozrevat’ novye, potomu čto voda dlâ nih tečet iz svâtiliŝa; plody ih budut upotreblâemy v piŝu, a list’â na vračevanie. ¹³ Tak govorit Gospod’ Bog: vot raspredelenie, po kotoromu vy dolžny razdelit’ zemlû v nasledie dvenadcati kolenam Izrailevym: Iosifu dva udela. ¹⁴ I nasledujte ee, kak odin, tak i drugoj; tak kak Â, podnâv ruku Moû, klâlsâ otdat’ ee otcam vašim, to i budet zemlâ siâ naslediem vašim. ¹⁵ I vot predel zemli: na severnom konce, načinaâ ot velikogo morâ, čerez Hetlon, po doroge v Cedad, ¹⁶ Emaf, Berot, Sivraim, nahodâŝijsâ meždu Damasskoû i Emafskoû oblastâmi Gacar-Tihon, kotoryj na granice Avrana. ¹⁷ I budet granica ot morâ do Gacar-Enon, granica s Damaskom, i dalee na severe oblast’ Emaf; i vot severnyj kraj. ¹⁸ Čertu vostočnogo kraâ vedite meždu Avranom i Damaskom, meždu Galaadom i zemleû Izrail’skoû, po Iordanu, ot severnogo kraâ do vostočnogo morâ; èto vostočnyj kraj. ¹⁹ A ûžnyj kraj s poludennoj storony ot Tamary do vod prerekaniâ pri Kadise, i po tečeniû potoka do velikogo morâ; èto poludennyj kraj na ûge. ²⁰ Zapadnyj že predel - velikoe more, ot ûžnoj granicy do mesta protiv Emafa; èto zapadnyj kraj. ²¹ I razdelite sebe zemlû siû na udely po kolenam Izrailevym. ²² I razdelite ee po žrebiû v nasledie sebe i inozemcam, živuŝim u vas, kotorye rodili u vas detej; i oni sredi synov Izrailevyh dolžny sčitat’sâ naravne s prirodnymi žitelâmi, i oni s vami vojdut v dolû sredi kolen Izrailevyh. ²³ V kotorom kolene živet inozemec, v tom i dajte emu nasledie ego, govorit Gospod’ Bog.

¹ Vot imena kolen. Na severnom kraû po doroge ot Hetlona, veduŝej v Emaf, Gacar-Enon, ot severnoj granicy Damaska po puti k Emafu: vse èto ot vostoka do morâ odin udel Danu. ² Podle granicy Dana, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Asiru. ³ Podle granicy Asira, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Neffalimu. ⁴ Podle granicy Neffalima, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Manassii. ⁵ Podle granicy Manassii, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Efremu. ⁶ Podle granicy Efrema, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Ruvimu. ⁷ Podle granicy Ruvima, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, èto odin udel Iude. ⁸ A podle granicy Iudy, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo, svâŝennyj učastok, širinoû v dvadcat’ pât’ tysâč trostej, a dlinoû naravne s drugimi udelami, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo; sredi nego budet svâtiliŝe. ⁹ Učastok, kotoryj vy posvâtite Gospodu, dlinoû budet v dvadcat’ pât’ tysâč, a širinoû v desât’ tysâč trostej. ¹⁰ I ètot svâŝennyj učastok dolžen prinadležat’ svâŝennikam, k severu dvadcat’ pât’ tysâč i k morû v širinu desât’ tysâč, i k vostoku v širinu desât’ tysâč, a k ûgu v dlinu dvadcat’ pât’ tysâč trostej, i sredi nego budet svâtiliŝe Gospodne. ¹¹ Èto posvâtite svâŝennikam iz synov Sadoka, kotorye stoâli na straže Moej, kotorye vo vremâ otstupničestva synov Izrailevyh ne otstupili ot Menâ, kak otstupili drugie levity. ¹² Im budet prinadležat’ èta čast’ zemli iz svâŝennogo učastka, svâtynâ iz svâtyn’, u predela levitov. ¹³ I levity polučat takže u svâŝenničeskogo predela dvadcat’ pât’ tysâč v dlinu i desât’ tysâč trostej v širinu; vsâ dlina dvadcat’ pât’ tysâč, a širina desât’ tysâč trostej. ¹⁴ I iz ètoj časti oni ne mogut ni prodat’, ni promenât’; i načatki zemli ne mogut perehodit’ k drugim, potomu čto èto svâtynâ Gospodnâ. ¹⁵ A ostal’nye pât’ tysâč v širinu s dvadcat’û pât’û tysâčami v dlinu naznačaûtsâ dlâ goroda v obŝee upotreblenie, na zaselenie i na predmest’â; gorod budet v sredine. ¹⁶ I vot razmery ego: severnaâ storona četyre tysâči pât’sot i ûžnaâ storona četyre tysâči pât’sot, vostočnaâ storona četyre tysâči pât’sot i zapadnaâ storona četyre tysâči pât’sot trostej. ¹⁷ A predmest’â goroda k severu dvesti pât’desât, i k vostoku dvesti pât’desât, i k ûgu dvesti pât’desât, i k zapadu dvesti pât’desât trostej. ¹⁸ A čto ostaetsâ iz dliny protiv svâŝennogo učastka, desât’ tysâč k vostoku i desât’ tysâč k zapadu, protiv svâŝennogo učastka, proizvedeniâ s ètoj zemli dolžny byt’ dlâ prodovol’stviâ rabotaûŝih v gorode. ¹⁹ Rabotat’ že v gorode mogut rabotniki iz vseh kolen Izrailevyh. ²⁰ Ves’ otdelennyj učastok v dvadcat’ pât’ tysâč dliny i v dvadcat’ pât’ tysâč širiny, četyrehugol’nyj, vydelite v svâŝennyj udel, so vklûčeniem vladenij goroda; ²¹ a ostal’noe knâzû. Kak so storony svâŝennogo učastka, tak i so storony vladenij goroda, protiv dvadcati pâti tysâč trostej do vostočnoj granicy učastka, i na zapad protiv dvadcati pâti tysâč u zapadnoj granicy sorazmerno s simi udelami, udel knâzû, tak čto svâŝennyj učastok i svâtiliŝe budet v sredine ego. ²² I to, čto ot vladenij levitskih i ot vladenij goroda ostaetsâ v promežutke, prinadležit takže knâzû; promežutok meždu graniceû Iudy i meždu graniceû Veniamina budet prinadležat’ knâzû. ²³ Ostal’noe že ot kolen, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo - odin udel Veniaminu. ²⁴ Podle granicy Veniamina, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo - odin udel Simeonu. ²⁵ Podle granicy Simeona, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo - odin udel Issaharu. ²⁶ Podle granicy Issahara, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo - odin udel Zavulonu. ²⁷ Podle granicy Zavulona, ot vostočnogo kraâ do zapadnogo - odin udel Gadu. ²⁸ A podle granicy Gada na ûžnoj storone idet ûžnyj predel ot Tamary k vodam prerekaniâ pri Kadise, vdol’ potoka do velikogo morâ. ²⁹ Vot zemlâ, kotoruû vy po žrebiû razdelite kolenam Izrailevym, i vot učastki ih, govorit Gospod’ Bog. ³⁰ I vot vyhody goroda: s severnoj storony mery četyre tysâči pât’sot; ³¹ i vorota goroda nazyvaûtsâ imenami kolen Izrailevyh; k severu troe vorot: vorota Ruvimovy odni, vorota Iudiny odni, vorota Leviiny odni. ³² I s vostočnoj storony mery četyre tysâči pât’sot, i troe vorot: vorota Iosifovy odni, vorota Veniaminovy odni, vorota Danovy odni; ³³ i s ûžnoj storony mery četyre tysâči pât’sot, i troe vorot: vorota Simeonovy odni, vorota Issaharovy odni, vorota Zavulonovy odni. ³⁴ S morskoj storony mery četyre tysâči pât’sot, vorot zdes’ troe že: vorota Gadovy odni, vorota Asirovy odni, vorota Neffalimovy odni. ³⁵ Vsego krugom vosemnadcat’ tysâč. A imâ gorodu s togo dnâ budet: “Gospod’ tam”.